Tiho megleno jutro.

Razmajana klopca v parku čaka

opojnosti toplega sonca,

da pogreje in posuši trhlo vlažno telo

in čaka, da zvezdno nebo pohladi

njeno pregreto leseno preteklost.

Vroče poletno dopoldne,

presušena makadamska pot čaka,

da večerna rosa napoji njeno žejno vsebino,

da božajoča bistra tekočina

spere njeno prašno sedanjost.

Mrzel zimski dan,

s snegom obložena smreka čaka,

da se po bregu spusti topel dih pomladi

in zmehča težko belo oblačilo,

da spet pretegne svoje premrle roke

in napoji njeno zeleno prihodnost.

Iz dneva v dan

temna prazna soba

čaka ob oknu, da mine noč,

da se umakne svetlobi

in upa, da je čakala zadnjič.

elenamaja