BALKANSKI  ROMANSERO

 

 

               Matej Krevs               

                         

 

 

 

 

 

NOSTALGIČNE ROMANCE 

 

Romanca jugonostalgije

 

V časih naše bivše juge

ko po cestah kraljevale

so stoenke in fičaki,

rad po šoli svoje znanje

še nadgrajeval sem pridno

s filmi širše očetnjave

pri sosedih Jugovičih.

Gledali smo filme takšne,

kakršnih zdaj več ne vidiš,

črnobele vojne drame,

ki jih je režim diktiral.

Pomnim partizanijade:

Valter brani Sarajevo,

pomnim dobre srbske farse

kot je Ko to tamo peva.

Še vem za izjave špasne,

iz te burke neverjetne

in to pesem znam na pamet

ki sta pela jo cigana.

V gozdu, s pomočjo kitare

mulci večkrat smo zapeli

si ob ognju stihe znane:

Nesrećnik sam od malena ...

Peli smo in pili žganje

ter kadili cigarete,

zvezde pa so se smehljale,

vedele so najbrž dobro,

da bo kmalu konec bajke.

Nad oblaki luna rdeča

že obula je špičake,

da zapleše tango smrti

skoz pokrajine balkanske.

 

Kmalu našega otroštva

šla republika je v franže,

a ostali so spomini,

jugonostalgija, sanje.

 

 

 

Operacija Mandorla

 

Otorinolaringolog

me na tonzilektomijo

je poslal pri petih letih,

ko sem zbolel za angino.

 

Spomnim se, skoz okno gledal

sem vojake, ki hitijo

mimo bolnice, kjer čakal

sem na mandljevo kolino.

 

S titovkami in z rdečo

zvezdo, s puškami se zdijo

mi kot pravi partizani,

kje so Nemci z vojsko silno?

 

Zdajci, tam za voglom, glej jih,

s svojo vso artilerijo

Švabi streljajo po naših,

jojme, partizani, v bitko! ...

 

Ni še vnel ta boj se dobro,

ko, ah, v mojo fantazijo

sestra vdrla je in rekla:

Krevs, na tonzilektomijo!

 

 

 

Balkanska idila

 

Pihnem v regratovo lučko

in že spet sem rosno mlad,

v travi, do pasu visoki

gledam seme, ki gre v dalj.

Veter nosi ga nad strehe

hiš vasi, kjer sem doma

kjer so cerkev, šola, vrtec,

bar in renesančni grad.

Fantiči se gredo ristanc,

skačejo ves ljubi dan.

Punčke se igrajo s punčkam,

sonce se smehlja z neba.

 

Mila regratova lučka,

to te prosim iz srca:

mami naj iz trgovine

mi prinese par copat,

a iz vzhodnega Berlina

Oči čimprej kup igrač

in da bi, če bi se dalo,

malo manj prepirala.

Fantiči se gredo ristanc,

toda eden goljufa.

Punčke se afnajo s punčkam,

sonce kremži se v obraz.

 

Gola regratova lučka

ni spolnila vseh želja!

Mami res ni pozabila

mi kupiti par copat,

Oči res se iz tujine

vrnil s kupom je igrač,

a kot prej po cele dneve

spet hudo se kregata.

Fantiči so se sporekli;

kamni žvižgajo skoz vas,

Punčke so se steple s punčkam,

sonce skrilo za oblak ...

 

 

Orfejeva lira

 

Hodil sem v osnovno šolo

Edvarda Kardelja, šli smo

z avtobusom na Hrvaško,

v torbi sendvič in sok Pingo.

V Kumrovec smo šli, kjer rojen

bil je naš predsednik Tito.

Nekaj dinarjev ob vhodu

vzeli so nam za vstopnino.

 

Šli smo drugič tudi v Vrbo

na gorenjskem, v rojstno hišo

pesnika Prešerna, tam je

stala kot za miloščino

skrinjica s prispevki, notri

en frank z luknjo skoz sredino.

 

 

Šli smo še na Ptuj, postali

pred orfejevim pomnikom,

rimskim monolitom, tam sem

Orfeju ukradel liro.

 

 

 

Sončna romanca

 

Sonce naše galaksije

bo zbledelo, počrnelo,

skrčilo se v jedro in se

spremenilo slednjič v malo,

rdečo zvezdo nostalgije.

 

Vsi bili nekoč smo mali,

sonce risali, ki sije,

zvezde smo peterokrake

(nekateri nemške križe)

zdaj postali smo veliki,

eni prav enormni, ti se

ne spominjajo nikoli

rdeče zvezde nostalgije.

 

Res je, ko bili smo mali,

prav ničesar vedeli še

nismo o osončju našem,

da nam skrivajo meglice

strašne črne luknje, da so

temne nam snovi prikrite;

mi poznali smo le sonce,

ki za vse na nebu sije,

kje bila je še takrat ta

rdeča zvezda nostalgije.

 

Kot otroci radovedni

tekli smo za soncem in se

spotaknili v lužo cestno;

mama dala je obliže

in bili smo spet kot novi.

Danes pa, ko tole pišem

(praznik je in vreme sončno)

vidim, nekaterih ni več,

sploh med nami, ker kot Ikar

so razpeli perutnice

res preblizu sončni luči;

padli v brezno so temine,

kjer je večna noč, kjer najbrž

jim nikoli ne posije

niti kakšna taka mala

rdeča zvezda nostalgije.

 

 

 

 

 

LJUBEZENSKE

 

Romanca polne lune

 

Ko sva šla sinoči v mesto,

takšna luna je sijala,

kot da bi jo kdo narisal;

silno svetla velikanka

te je čisto osupnila:

Glej, kako nocoj neznanska

luna tam na nebu sveti,

rdeča kakor pomaranča!

si mi rekla vsa iz sebe

in pomislil sem: Da, draga,

tale noč zna biti divja!

 

Šla sva mimo Orto Bara –

hrup in gneča nepopisna;

živa glasba je igrala,

nek pijanec ves zelen je

tam jelene klical s praga;

skoraj čevlje ti pobruhal,

nanj si zdrla se kot sraka.

Komaj sem te spet pomiril.

Polna luna je, za vraga!

Sem pomislil, ko bila sva

po tej sceni zopet sama.

 

Šla k ljubljanskemu sva gradu,

kjer ljubimcev kolonada

se sprehaja v mesečini.

Nisva vzpela se kot kakšna

botra v Lorcovi romanci,

bolj počasi sva krevsala

tja do griča, kjer je naju

vzdignila v nebo vzpenjača.

Sveti Patrik godoval je

tisto noč in grad obarvan

bil s svetlobo je zeleno,

stala si pred njim, vsa sanjska:

koža in lasje zeleni,

rekel sem ti iznenada

verde que te quiero verde,

sklonil  sem se ves začaran

k tvojim ustnicam smaragdnim,

da bi te poljubil, draga,

a ti kupček si podrla,

pa je šla po zlu romanca.

 

 

Šla sva dalje, dol po hribu,

polna luna se nad nama

je smejala na široko,

ko prišla sva do vodnjaka,

si ti komaj še hodila,

ker te je potreba strašna

mučila, da si medlela.

Rekel sem ti: zdrži, draga,

za vogalom, glej, prav blizu

Tromostovje se nahaja

in pod njim je toaleta ...

Toda v tem si ti že našla

bolj umetniško rešitev

in v zavetju cvetličnjaka

pločnik z lužco okrasila,

da pomislil sem: Za vraga,

lunin ščip res navdihuje!

 

 

Šla sva slednjič še do puba,

ki se Sax pub imenuje,

tja v Trnovo sva pristala,

kraj nesrečnega imena!

Fuzbal gledala je raja

tamkaj po TV ekranu, 

pela se je himna naša,

žal oba sva brez posluha,

pa sva jim le pomagala

pivske prazniti kozarce,

dokler ni slabost me strašna

tja h Gradaščici zvabila

in izbruhal sem od kraja

vse, kar prej sem vase vlival,

dvojna luna se smehljala

vame je z gladine reke,

ko začutim iznenada,

da me vleče dol v globino

sila temna, nepoznana,

ki me hoče utopiti

na dno rečnega zrcala

in pomislil na grozljivo

smrt sem pesnika Li Baja,

ki utonil je v tolmunu,

ker pijan je, brihtna glava,  

hotel lunin lik objeti!

 

 

Drugo jutro sem ves zmačkan

zbudil z ustnico krvavo

sredi čudnega se kraja.

Kmalu sem dojel, da tole

policijska bo postaja.

V hipu sem se streznil, misel

nate me obšla je mračna,

kar zaslišim iz sosednje

celice tvoj glas, ki plaka

in me po imenu kliče.

Tu sem, rečem, tu sem, draga!

In presrečna skoz rešetke

sva poljub si izmenjala,

s tvojih solznih ust začutil

sem kako je solza slana,

vtem prišel je paznik s ključi

in odklenil težka vrata

je samice, kot zločinca

z glavo sklonjeno odšla sva

na svobodo, pri izhodu

še nočitev poravnala

ter krenila proti domu

zmedena in razcapana,

a vesela, da težave

včerajšnje so zdaj za nama -

res še dobro, kaj, če vedno

polna luna bi sijala,

ne samo na vsake kvatre,

sem pomislil, ko prikradla

sva naposled sredi dneva

do domačega se praga.

 

 

Andaluzijska romanca

 

S svojo staro sem Cordobo

se zapeljal v center mesta,

tja h kavrnici Granada,

tam naj randi bi imela,

jaz in punca iz Seville,

ki spoznal sem jo prek spleta,

rekla je, da je slavistka,

jaz, da malce sem poeta,

pa sva hitro določila

mesto najinega zmenka.

 

Je prišla tja v belem krilu,

in v visokih rdečih petkah.

jaz pač, v zguljenih kavbojkah

in ponošenih supergah.

Pila je cocktail s tekilo

nenavadnega imena,

jaz pa Uniona iz flaše,

mrzlega kakor je treba.

Rekla je, da jo zanima

moja čud, mentaliteta,

jaz, da vseh manir naučil

sem se v proizvodnji Etra.

 

Po pijači in klepetu,

zgolj da bliže bi sedela,

sem jo še odpeljal v kino,

v kinoteko v centru mesta.

Gledala sva Blancanieves,

španski nemi film leta,

o dekletu, ki postati

bikoborka je hotela.

 

Film kot nalašč dogajal

se v Sevilli je seveda

in ko videla domače

mesto moja je mladenka,

po Andaluziji rodni

silno je zahrepenela,

pod las črnih pajčolanom

solza zdrknila blesteča

ji na ustnice je rdeče,

zadrhtela so ramena,

pa sem  jo poljubil vroče.

 

Ne sprašujte kaj počela

sva vso noč po koncu filma,

naj povem le, kar je treba:

da ta noč po vseh merilih

se je silno kratka zdela.

 

 

Umrl od ljubezni

 

»Šel bom, mati, v gozd Trnovski

in natrgal si akacij.«

»Sin moj le nikar ne hodi,

zmrzneš mi v Ledeni jami!«

»Zgolj po trnje grem za krono,

brez skrbi, predraga mati.«

»Pa čemu ti bo sploh, sin moj,

takšna krona, mi pojasni.«

»Mati, njene ostre trne

spletel bom okrog srca si.«

»Jojme, sinko, to te prosim,

če imaš kaj mater rad ti,

da ne spleteš takšne krone;

z njo še bolj boš mene ranil!«

»Rad imam vas mati, silno,

a odkar sem na poljani

se zagledal v dekle rožno

v srcu ogenj žge me pravi.«

»Rož je drugih dosti v polju,

prav tako deklet na vasi,

drugo si izberi sin moj,

da gorje ne stre srca ti.«

»Rož je dosti, mati, res je,

a le ena mene mami;

to je Flora iz Križpota,

zanjo dušo svojo dal bi.«

»Pusti, sin moj, to cvetlico,

da njen kras te ne ukani!«

»Druge nočem, mati, glejte,

kak stopica po livadi,

lepše od labodke bele,

kot dve zvezdici sanjavi

se bleščita ji očesi,

nébes v njima se zrcali,

na trepalnicah bi njenih

rad počival kot na plaži,

vse dokler me solza slana

na dno črno ne odplavi.«

»Jojme, sinko, to te prosim,

če imaš kaj mater rad ti,

da priporočiš se Bogu,

kadar boš na plovbi taki!«

»Mati, kadar bom umrl

ne nosite rož mi k jami,

le podoba njena mila

z mano gre naj v grob prerani.«

 

 

 

 

SOCIALNE

 

Moja generacija

 

Mi, rojeni v dobi smešnih

hlač na zvonec, las hipurskih,

avtov, ki zakuhali so

tik pred ciljem, v strašni gužvi,

ko po radiu vrteli

so U razdeljak te ljubim,

češemo se zdaj na prečo

v do vratu zapeti z gumbi

srajci vozimo se v službo

v avtih dragih in brezdušnih.

 

Mi, ki so nas še dojili

z mlekom bratstva v bivši Jugi,

zdaj postali brezobzirni

smo povzpetniki, tajkuni.

 

 

Tolovajska romanca

 

Ko vračal sem se z dela peš

na železniško postajo

me ustavila je tolpa

razcapanih tolovajev.

 

Dobro, dobro, pretiravam,

dva bila sta zgolj, a znano

njuno je ime v podzemlju,

kjer barabe se pečajo.

 

Pička matrna špijunska,

kaj me gledaš v siht, budalo!?!

me nahrulil je ta s solzo

na obrazu - tetovažo.

Od strahu obstal sem, kriknil:

Ti boš men špijunsko mamo!!!

odločen, da spustim se v boj,

kaj pa mi je preostalo?

Rekel mi je ta, s tatujem,

da me bo udaril v glavo,

jaz, da zmedem ga, pa njemu:

bolj smo slični si med sabo,

kot pa si mogoče misliš ...

Vtem pajdaš njegov nergavo

vzrojil je, češ, mi pa slični,

sebe je nazval s ciganom,

mene pa z navadnim špicljem,

ki zasluži smrt brutalno.

 

Nič se ni zgodilo, k sreči,

grožnje, prazne grožnje, strašno

dolgočasno bom zaključil,

hvala bogu, to romanco.

 

 

Ubožni poet

 

Bil je tožen čas virozen,

ko sem se odpravil v mesto,

da bi si sposodil knjigo

Heinrich Heine: Romanzero.

A vse knjižnice bile so

že zaprte. Neverjetno!

Že je tu koronavirus ...

Pa bukvarna? Ta na srečo

še deluje, noter vstopim,

če imajo to zadevo ...

Da, 6 evrov. Dobro, plačam.

Mrak je bil že, ko v svoj geto

peš, ubog poet, sem vrnil

v stanovanje se podstrešno,

v blok, ki ždi na robu mesta.

Tu živim življenje revno

z lonci, ki v njih dež mi lije

s stropa trhlega, z marelo

vso že preperelo, ki nad

glavo jo imam razpeto,

da mi ne kaplja, ko pišem

na modrocu svojo temno,

depresivno poezijo,

a vse bolj opažam, vedno

manj imam navdiha, piha

mi skoz dimnik stari, sneg bo,

jaz pa brez polen in dračja,

letos res bo hudo leto,

zdaj pa še ta pandemija,

kaj bom v peč dal, pest sonetov?

zadnje dinarje pokadil

sem za tole bukvo, teslo,

ah, da bi me vrag pocitral,

toda zebe me, na delo!

založnik moj hud bo zopet,

če ne bo vse prevedeno,

poslovenjeno do roka,

kje je knjiga, kar na slepo

jo odprem, joj, nič ne vidim,

noč na mesto lega, svečo,

kam sem svečo dal, frdamte!

eh, sinoči padla, hecno,

mi je v školjko, ko sem lulal,

brez elektrike nesrečno

se ponoči zaletavam,

v stene kakor slepec, res bo

čas, da preselim se, mesec

ali dva pa grem - na cesto!

mesec? hej, ta mi bo svetil,

polna luna bo potrebno

dala mi nocoj svečavo,

gremo, stihoklep, na delo!

k oknu rit primakni svojo,

naj ti s pegazovo zvezdo

sestra luna zdaj pomaga,

da prevedel boš uspešno

tole knjigo poezije,

morda prav pod takšno bledo

je lučjo nekoč napisal

Heine ta svoj Romanzero.

 

 

Romanca nočne izmene

 

V noči, kakršna je tale,

luna zdi se žolta luknja

v črni, klasični kitari,

ki tre molovska jo tuga.

Čeznjo so napete strune,

ki sploh ne poznajo dura,

zvezdne strune, ki brnijo

od Kentavra do Arkturja.

Gleda me skoz okno hale,

ta rumena, tožna luna,

kjer mi v nočni prav počasi

para živce moja špula.

Nisem sam, še mnogo drugih

tukaj nas je v vlogi sužnja.

Vsak po svoje naredi si,

da mu gre hitreje ura.

Jaz rad brundam melodijo

si iz Götterdämmerunga,

sevdalinko si popeva

moj sodelavec iz juga.

 

Noč, ah, kakršna je tale,

bolje bi bila prečuta

s kakšno brhko gospodično

kot da čas svoj zgubljam tukaj.

Naš direktor sladko spava,

v toplo deko je zabuban.

Sanja se mu o dobičku,

ne o kalu in izgubah.

Mi pa delamo na tem, da

se zgodi ta sanja luštna.

Mi, kolateralna škoda

v bitki za profit tajkuna.

 

Včasih, v noči kot je tale,

je bilo več smeha, hrupa

in zabave, ko se zbrala

je pri kavomatu družba.

Tudi ženske so prišle tja

iz odelka “Centrifuga”,

enkrat eden se od naših

je zapletel z eno skupaj.

To bila romanca prava

strastna je in malce glupa.

Naš vratar ju je zasačil,

ko sta v strojni opa cupa ...

A nihče ju ni zatožil,

ni še delovala udba.

Zdaj pa že letiš, če zvejo,

da kadiš tam, kjer se lula.

Kot gestapo s stolpa gleda

iz pisarniškega štuka

nas nadzorni, če se dela,

če hitrost je res ažurna.

 

Zdaj je pavza, zdaj miruje.

V tejle noči žolta luna

skrila se je za oblaki,

ker me noče več poslušat.

Skrajni čas je, da zaključim

to romanco, ki se punta

(se opravičujem, zanjo

kriva pesniška je nuja).

Da po Kranjskem zaslovela

ne bi v dneh prihodnjih, upam;

če za njo zve naš direktor,

bo trpela moja služba!

 

 

Rdeči kaktus

Gymnocalycium mihanovichii

 

Brez rastlin je moja soba,

pač, imel sem ličen kaktus,

a premalo ur svetlobe

v njej bilo je v zadnejm času.

Šiht imam na tri izmene,

nekaj vem o belem spancu,

kadar sem prišel iz nočne

sem ob prvem sončnem žarku

že drnjohal v temi trdi,

ki je spridila moj kaktus.

¡Aj, ta moj rdeči kaktus!

 

Tam na okenski polici

ždel je v nepredirnem mraku,

včasih tja do treh popoldne;

zgnil, poginil bi mi kmalu,

če ga ne bi v zadnjem hipu

le prestavil v dnevno, tam mu

je sedaj veliko bolje,

kar se mu pozna na zdravju.

Upam, da še dolgo gost bo

v mojem pustem stanovanju.

¡Aj, ta moj rdeči kaktus!

 

S cvetom rdečim in mesnatim

na zelenem steblu - vratu,

malce nehote spominja

na pritlikav, hecen falus;

rasti rasti, prigovarjam

mu vsak dan ob zori, mraku;

ne pomaga, najbrž toži

se mu, ah, po Paragvaju-

zemlji rodni, tam bi zrasel,

da bi bil v ponos Priapu!

¡Aj, ta moj rdeči kaktus!

 

 

 

  Zinajda

 

   Lepa je bila Zinajda.

   V našem zakajenem baru

   z dekoltejem je globokim

   uročila nas prav kmalu. 

   Mulci v njo skrivaj strmeli

   smo ob pivu ali čaju;

   njeni zagoreli čari

   zmedli bi glavo še farju.

   Vedno nasmejana, brhka,

   znašla se Zinajda v šanku

   je kakor se riba v vodi;

   vestna, spretna pri denarju,

   znala je od vinskih bratcev,

   ko bili so v rožnem stanju,

   napitnino iztržiti.

 

   Enkrat, ko združila naju

   bolj intimna je debata,

   mi v bosanskem je naglasu

   izpovedala resnico

   o mladosti v rojstnem kraju.

   Nič kaj vedra ni ta zgodba,

   saj se v tistem zlobnem času

   kakor emigrantka sama

   z materjo je znašla v blatu

   po begunskih taboriščih.

 

   Toda ni podlegla mraku,

   ki ga v dušo zlije vojna,

   a bila je sužnja zlatu,

   sanjala je o življenju

   lahkem, o bogatem Lahu

   ki jo bo odpeljal v Švico

   v svojem rdečem, športnem avtu.

 

   Lepa je bila Zinajda.

   Nekega je dne v tem baru

   njeno brhkost, čar opazil

   nek lokalni zvodnik, Marcus,

   jo povabil na večerjo,

   ji govoril o denarju

   in zasipal jo s poljubi,

   po dlaneh, temenu, vratu ...

 

   Tisto noč pač ni prespala

    v svojem skromnem stanovanju,

    tisto noč zelene lune.

    

   Črni so lasje v kontrastu

   z njenim smrtno bledim licem,

   ki smehlja se tožno v spanju ...

   

   Lepa je bila Zinajda.

   Ko so našli jo v vodnjaku.

   

   

   

 

STAROSVETNE

 

 

Rokovnjač Dimež

nomen est omen

 

Živel nekoč je rokovnjač,

prevar bil poln je trikov, fint.

Bilo mu Dimež je ime,

po Kranjskem ropal je fakin.

Rad kradel je bogatim, a

berače reševal iz stisk,

on farjem je levite bral;

res mojster preobrazb in krink!

 

 

Bilo mu rosnih dvajset let,

ko Dimež je postal vojnik.

Za dolgih dolgih sedem let 

šel je cesarju služit v Split.

A zanj res ni primeren bil

ta velecenjeni poklic.

Pobegnil je in znan postal,

kot mojster preobrazb in krink.

 

Našemljen v patra, v plemiča,

a kdaj celo v kak ženski lik,

žandarje vlekel je za nos,

gosposko spravljal v bes srdit,

ki mu zaman nastavljala

povsod po Kranjskem je pasti;

ukanil jo, osmešil je -

pač, mojster preobrazb in krink.

 

A konec zgodbe je grenak:

zadavil Dimeža je dim,

ko se s pajdašem neko noč

pijan je vrnil v svoj kvartir,

v Trzin, v to leglo ravbarjev

(Kjer zgolj slučajno jaz živim);

v požaru je končal svoj vek,

ta mojster preobrazb in krink!

 

 

Starogradska romanca

 

Kaj to v Donavi blešči se

sred noči, ko vsi že spijo?

Mar to mesec, bel labod je,

ki drsi nad vodo sinjo?

Ni to mesec in labod ni,

to je snežno belo krilo

lepe ribičeve hčerke,

ki skočila je v globino

z mosta, ker gorje v ljubezni

ji bilo je preveliko.

Tristo solz je potočila

za tem fántičem, prav bridko,

ki ga je ljubila srčno,

a je drugo vzel deklino.

Kakor mesečna nevesta

v belem krilu in s tančico

plove ribičeva hčerka

na valovih mi neslišno. 

 

 

Romanca o balkanski tugi

Utrujen si, prijatelj moj,

utrujen, od žensk in vina.

Utrujen od poezije

in kavarniškega dima.

 

Od ljubezni si utrujen,

ki je z leti pogrenila.

Čas bo, da se umiriš in

z nekom, ki ti bol utiša,

zaživiš življenje v dvoje.

 

Tristo letna bolečina

te preganja po Balkanu,

kjer stoji bife, kantina,

te poznajo po imenu.

Prednike usoda ista

tvoje vse je doletela,

vnukom pa se piše slična.

Jojme, ta balkanska tuga!

Mnoge je ugonobila!

 

Spomni dedka se, pijanca,

ko se nakresan od vina

je v vinogradu spotaknil.

Ej, kako je mama vpila!

Joj, kako so se smejali!

Tudi njega je zlomila

davno ta balkanska tuga,

ki se v zemlji rdeči skriva,

kjer gostačijo cigani

in poganja trta vinska.

 

Konju vrancu si podoben,

v tejle vlogi fatalista,

konju, ki zbezlja čez polja

in ga vodi pot iskriva

vse tja dol do morja, dokler

ga na smrt ne zmuči plima.

 

Utrujen si,  prijatelj moj,

utrujen, a pojma nimaš

od kod utrujenost in bol,

kakor, da je zanjo kriva

rahla spomladanska sapa

ali temna zarja, ki za

daljnimi gori obzorji

kot mladost nepovrnljiva.

Jojme, ta balkanska tuga!

Mnoge je ugonobila!

 

 

 

Slepi guslar

 

                                 Kad će doći ono vreme,

                                 da izbacim Švapsko breme?

 

Kdaj bo moja pesem znala

peti brez besed kot gusle?

Kdaj izraziti bo zmogla,

kaj leži mi na dnu duše?

 

O uvodih bajnih sanjam,

ki jih je igral na strune

Mate Crnić, slepi guslar,

tostran Kolpe, onstran Kupe.

Preden je začel prepevat

tiste stare epe ljudske,

zaigral uvod je kratek,

z njim pričaral davno vzdušje

bitk, ki so se dogodile,

ko nas je napadal Turek.

Pel je z močnim baritonom,

v njem bilo je kanček tuge,

tudi kadar je prepeval

pesmi mastne, brez retuše.

 

Na žegnanjih in sejmih rad

je igral do pozne ure

v senci gotskega zvonika,

ki Črnomlju pritrkuje.

 

K njemu drle neprestano

radovednežev so trume,

ki so krajcarje metale 

mu v prastar klobuk iz jute.

 

Z njim bila je ženka Roza

zgolj, da mu klobuk varuje,

pila sta oba ga rada,

kar zahteva zlate guldne.

 

V času Avstro-Ogerske se

z njo potikal je po tujem,

torej po teh naših koncih,

ko imeli nas za sužnje

so, za hlapce Habsburžani.

Prav zato igral na gusle

Mate Crnić je najraje

tisto pesem, ki jo čul je

od vojakov na Hrvaškem,

ki se z verzi zaključuje:

Kdaj bo konec tej nesreči,

da nam Nemec ukazuje?

 

 

Virdžina

 

Oče je na smrtni postelj

rekel najstarejši hčeri:

»Bosa draga, hčerka moja,

zdaj pri Bogu mi prisezi,

da ohraniš si devištvo,

nimam sina, glej, po meni

ti boš glava vse družine.«

 

Bosa je prisegla v veri,

da tako je prav in častno,

takšen običaj imeli

v Črni gori so od nekdaj.

 

In slovo dala obleki

je dekliški, se ostrigla 

je na kratko, v nadi slepi

si pustili brke rasti,

(bosa ta je, saj hoteli

niso brki zrasti), skratka,

spol je zatajila ženski.

 

Bosi, ki je v škornjih moških

zdaj korakala po zemlji,

so ime nadeli novo;

Balša jo klicali njeni

in vsi drugi so vaščani.

 

To bilo ji je povšeči.

 

In tako so naši Bosi,

pardon, Balši tekli dnevi;

govorila je na fanta,

in popivala v taberni.

 

Kakor turek je kadila

in kot furman klela jezni;

zdaj imela vso pravico

je volilno kakor dedi!

 

Enkrat, jo nekdo poklical

s pravim je imenom njenim,

pa so komaj ga rešili,

da ostal je v koži celi.

 

Ko izbruhnila je vojna

Bosa je bila že v letih,

to jo pač ni odvrnilo,

da se ne priključi k četi.

 

Jo kdaj hrepenenje trlo

je po moškem ob večerih,

ko je dala ovce v stajo

in je sama sedla k jedi?

Ah, nesmiselno vprašanje!

Ni bilo ji do ljubezni;

preponosna, premožata,

ne bi znala kaj početi

s to ljubeznijo četudi

bi ji trkala na dveri.

 

Preminula pri častitih

je devedesetih letih

in zagrebli v vasi rodni

v grob so v moški jo obleki.

 

 

 

 

 

FANTASTIČNE

 

Grozljivka

 

V postelji ležal sem, gledal

nek prastari film, grozljivko.

Noč Valpurgina bila je,

noč prečudna, z mesečino,

ki oblivala skoz okno

mi je sobo z lučjo sivo,

s sencami oblik strašljivih,

z zvoki čudnimi, s tišino,

ki jo kdaj pa kdaj razparal

pasji lajež je na silo ...

 

Allan Gray, junak grozljivke,

stal je s svečo na hodniku,

kar zasliši trkanje se

po lesenih vratih, v hipu

mu srce je otrpnilo,

kot bi priča bil prividu

od strahu se naježi ves,

v tem potrka drugič ... Kristus!

da na mojo dver zdaj trka,

slišal sem razločno, kvišku

dvignem se, ves trd počasi

k vratom stopam, glej, na zidu,

moja senca - sključen starček,

kakor v kakšnem gotskem filmu,

riše svojo silhueto, 

slednjič sem pri vhodu in tu

dvakrat ključ obrnem v desno,

da preprečim vstop vsiljivcu.

 

K oknu stopim, da nadiham

svežega se zraka, čudno

zadušljivo je v tej sobi

moji, kakor da bi truplo

mi pod posteljo trohnelo ...

ah, svežina, končno! v luno

se zazrem na nebu, z listjem

pol zastrto, nedoumno,

ko zaslišim zopet tisto

trkanje na dver obupno ...

 

V temle črnobelem filmu

Allan Gray je zdaj počival

v postelji, ko kar naenkrat,

ključ v ključavnici zaškripa

in začne se sam od sebe

v levo smer vrteti, diha

si ne upa izpustiti

iz ust svojih, glej, odpira

dver se sama, toda zdajci

tudi moja vrata sila

odklenila je neznana,

prav počasi hrastovina

na tečajih se škripaje

k zidu bledemu pomika,

kdo stoji za vrati? Mati,

o moj bog, kako si ti zdaj

me prestrašila! In reče:

ah, oprosti mi, zanima

me kdaj delaš jutri? Jutri?

Nočno imam, si pozabila?

Zdaj pa v hipu kot privid se

mati moja mi približa

z nožem v roki poblaznela

reče mi: Ne, pa je nimaš!

 

In zabode zviška v trup me,

blizu me srca zadane,

da po tleh se zvrnem mrtev,

toda ne, živim, zdaj vzame

ostri nož iz mojih prsi,

gledam jo, kak mrtvo hladne

njene so oči in kretnje:

Kaj sem storil ti, da name

si planila, draga mati?

Toda nič ne sliši, stran gre ...

Vidim zdaj skoz okno: luna

je krvavo rdeče barve,

cela soba vsa rdeča

je od lunine svečave,

vtem se vrne mati, s kolom

in kladivom zdaj gre nadme,

joj, mar še ni konec boja,

mar miru ne bo še zame?

 

Priostreni je količek

na srce nastavila mi,

pa po njem s kladivom mirno,

a močno udarila in

ostra bolečina v hipu

me je vsa preplavila, kri

brizgnila je prav do stropa,

kot fontana, ah, bila bi!

 

 

Še udriha po količku,

kladivo vihti kot nora,

toda kaj za vraga zdaj se

z mojimi zobmi, o groza,

med torturo to dogaja?

Rastejo, o nočna mora,

mi podočniki, vampir sem!

in zato umreti moram; 

zdaj razumem, polna luna,

noč Valpurgina tesnobna,

sta me spremenili v bitje,

ki ubija ga svetloba,

krucifiks, srebro in česen

ter blagoslovljena voda;

jaz sem Nosferatu strašni,

utelešena sem zloba,

le udrihaj po količku,

mati, da ne bom do groba

kri sesal ti v lastni hiši,

naj konča se ta nadloga,

zame smrt bo odrešitev,

zate - konec nepokoja!

 

 

 

 

 Maska rdeče smrti

GOTSKA ROMANCA

 

Oče mrk na kavču čital

parte je z naočnicami,

kar uzre novico črno,

z njo nemudno me seznani:

 

V šestindvajsetem je letu

vzel slovo od nas predragi

sin Matej Krevs, poslovili

se od njega bomo v farni ...

 

Strah me zgrabi v pest grozničav,

čudna žalost me preplavi:

joj, nesrečni imenjak moj,

v grob bo pokopan prerani!

 

Naj grem na pogreb njegov zdaj?

Ali vsaj kropit v kraj daljni?

Saj ga sploh poznam ne, naj mu

lahka zemlja bo, tam v jami.

 

Minejo tri leta, v času

karantene skupaj zbrani

smo prijatelji ob vinu

v neki žalostni garaži.

 

Ženska z masko na obrazu 

ena je celo med nami,

njej kar s svojim se imenom

polnim komično predstavim.

 

Nejeverno me pogleda,

v hipu zresni se in pravi:

»Tvojega soimenjaka

bežno sem poznala, žal ni

več med živimi, odšel je

res prezgodaj v grob temačni.«

 

»Ti si ga poznala, reci,

je vesel bil po naravi?«

»Mislim da, a glej pred smrtjo

ta lastnost te ne ubrani.«

 

»Mar končal si sam življenje

je nesrečni fantič rajnki?«

»Mislim da, zdaj zgolj še trije

s tem imenom ste ostali.«

 

»Kdo si ti, da veš to, ženska?

Masko z lica si odstrani!«

Smeh zasliši se pod krinko,

smeh se gromki in neznanski,

vmes prične na steni biti

ura, ki polnoč naznani.

Ona zdaj krvavo rdečo

masko z lica si odstrani,

a pod njo ... grimasa strašna!

Fris, ki sličen je lobanji!

 

 

Smrt v literarni areni

 

Vida Loca mi je mati,

Aton je moj oče sončni,

v delti Pšate sem odrastel,

med zvermi in samorogi.

Pri stekleni piramidi

na kozolca križ otožni

so pribile rajske ptice

s tremi me žeblji kreposti.

Mislil sem, da je po meni,

da bom preminil v tej pozi,

pa so slednjič sneli s križa

me pijani bikoborci.

Bikec Ferdinand, so rekli

vinjeni mi matadorji,

nisi zrel za mučeništvo,

vrni se na pašnik rožni!

Ni mi treba dvakrat reči:

šic in že se znajdem v loki,

prežvekujem svoj najljubši

šop mokrocvetočih rožic.

Mimo švigne voz ciganski,

a na njem brkati romi,

konje mesečne podijo

po nebesnih kolovozih.

Za bakreni kotel zvezdni 

se pogajajo z vesoljci,

da Velikega medveda

bi prodali jim po kosih.

Črne luknje vmes tešijo

slo si s faličnimi sonci.

 

Na široki rimski cesti

sveti Jožef v čudni vlogi

terorista tihotapi

dete, ki je slično bombi.

Na osličku ga Devica

ziba v beli avreoli,

v srcu mu tiktaka ura,

sprožila se bo ob zori.

Sfinga v Gizi zre sumljivo

to družino sveto v noči,

ko Napoleon odbije

nos ji s svojimi topovi.

Vtem v Iliriji slavijo

Bonaparta duh, ki ori

v srcih schiavov, da se trese

od strahu rimljan v Emoni.

Tudi daljna mati zbira

tam v Dalmatiji rod borbni,

z njo Panonia odpravlja 

nad rimljanski se stroj bojni.

 

 

Z Lepo Vido zajtrkuje

zamorjen zamorc v Zamori,

petelinji zajtrk jesta

celo noč že na komodi,

da so ju sosedje siti:

vsi sefardski judje strogi

prisluškujejo ob stenah,

kdaj se fuk bo njun iztrošil.

To od svojih pažev zvedel

Ferdinand je aragonski

ter izgnati dal vse žide,

ki še zdaj živijo v Bosni.

 

A vrnimo se na pašnik,

kjer sem muljil šopek solzni.

Ko sem snedel magistrale

in oglodal sem akrostih,

zmanjkalo je hrane dušne;

strt za repete zaprosil

sem pijane bikoborce,

pa so v smeh prasnili gromki.

Na pomoč zverjad samotna,

na pomoč vi samorogi:

Vsakdo sam na srcu zemlje

ždi preboden z mečem sončnim.

Dajte me nazaj v areno,

dragi moji matadorji,

pa čeprav zgolj literarno,

da po pesku križ svoj nosim.

Vmes za pasijon Matejev

Bacha bom lepo zaprosil,

da odšel v baročnem slogu

bom na oni svet skrivnostni.

 

Že se vrača na morišče

lirski naš subjekt in v krogih

pušča sled krvi po pesku,

pušča sled solza po kotih.

Množica divja, vzdihuje,

pod ciganskim mescem moli,

da bi čimprej bik podlegel

pod izurjenimi vbodi

meča, ki slučajno znašel

se ta hip je v roki moji,

ki sem avtor te romance,

vleče se, priznam, a kdor ni

do sedaj nad njo obupal,

naj še vztraja, to ga prosim,

(saj če Pegaza na silo,

z bičem v dir naženem grozni,

mi zbezljal bo iz okvirjev;

konec pesniški bo formi).

Kje sem že ostal? Pri biku.

Da, v trenutku, ko zabosti

moral z mečem bi v srce ga,

zmrznem, strah se me poloti;

naj ubijem bika ali

odpovem se svoji vlogi?

Zmeden k raji se obrnem,

prav nahitro se poklonim,

še poljub namenim zračni

v prvi vrsti dami svoji,

a bik pavzo izkoristi

in nabode me z rogovi.

 

 

 

ZGODOVINSKE

 

Atila in slovenska kraljica

 

Stoji mi jama Landarska,

v njej slovenska se kraljica,

Vida, pred Atilo strašnim

mesecev devet že skriva.

Po tajnih, skrivnih ji poteh

švercajo zaloge žita

beneški kmetje in zato

vojska njena je skoz sita.

A zadnje čase, joj, gorje!

Raste mi slabo pšenica,

vse opustošeno je, vse:

Furlanija, Benečija!

Še trava zrasti noče več,

tam, kjer hunska so kopita

jo zmendrala,  meč Atilov

prav zares je božja šiba.

 

Atila, Hun, nomad, barbar,

so klicali ga za živa,

a na Balkanu našem znan

kot psoglavi je Atila.

V obraz kosmat, poševnook,

na temenu - črna griva,

sršečih, mrkih obrvi

in s pogledom, ki ubija,

takšen stal je pred to jamo,

ko jo našel je, prepričan,

da z lahkoto bo premagal

voja po imenu Vida.

Zavpije Hun, krvi željan:

»Zdaj predaj se mi kraljica,

če ne, pogineš od gladu,

grob tvoj tale bo votlinca!«

Ni besede o predaji,

grobna se glasi tišina,

zdajci prileti iz jame,

kot odgovor, vreča žita.

»Čuj, Atila me psoglavi,«

de slovenska mu kraljica,

»vedi, kolikor ti zrnja 

hrani tale vreča žita,

vreč še toliko imamo

na zalogi in ni sila,

da bi tebi se predali.«

Ko zasliši to Atila

se prestraši ves, odide,

z dolgim nosom jo popiha

zdaj iz Benečije sončne,

saj ta čudna coprnija

mu še v snu miru ni dala,

dokaj dni ga je morila,

pač, ni vedel, pasja glava,

da slovenska mu kraljica

tisti dan iz jame vrgla

je poslednji mernik žita.

 

 

Sefardska romanca

 

Španski kralj Filip četrti

rekel je sefardskim Judom:

Zdaj se v Španijo vrnite,

v svojo domovino drugo,

ki iz nje pregnal vas davno

Ferdinand je, da ste s culo

iti morali po svetu,

joj, s sefardsko blodno dušo.

 

Davno res, že petsto let je,

kar je šel Kolumb čez lužo,

ko kralj Ferdinand ukazal

je izgon vseh španskih Judov,

da so šli po svetu širnem,

eni tja v Maroko sušno,

drugi v Osmansko cesarstvo,

joj, s sefardsko tožno dušo.

 

V Bosno so prišli s Hagado

s sveto knjigo pismoukov,

kmalu bi končala v ognju,

če je pred nacisti urno

ne bi rešil Derviš Korkut,

v taboriščih smrti družno

pa rod judovski medtem je,

joj, sefardsko spustil dušo.

 

Zdaj na prste ene roke

bi naštel potomce Judov,

ki še v Bosni govorijo

svojo govorico čudno,

ki se reče ji Ladino,

jezik, ki je tvoril skupnost,

bo v pozabo šel s poslednjo,

joj, sefardsko verno dušo.

 

 

 

 

 

 Bitka pri Sisku

          AD 1593 

 

Vojske sultana Murata

pod poveljstvom Hasan-paše

so se pred trdnjavo Sisek

že v treh letih tretjič zbrale.

Zvon cesarski se oglaša

vsak dan trikrat in kristjane

kliče, drami, da bi v bitki

porazili Turke strašne.

20 000 se jih zbralo

je pred vrati te trdnjave,

naših je zgolj  za tretjino -

še en dan - in Sisek pade!

 

Na dan svetega Ahaca

sine svit krvave zarje,

boj se vname, boj srditi,

ah, ne boj - mesarsko klanje!∗

od krvi je vsa rdeča

voda Kolpe, Odre, Save.

 

Vzkliki, psovke, kriki: Alah!

slišijo se miljo daleč,

hrup pištol, mušket, kanonov

in pa jekla tresk, zvenčanje.

 

Že turki nas zmagujejo,

ah, že vpijejo: Dajanmek!

zdaj spahiji napadli bok

so pešadije hrvaške

in s pešci anatolskimi

so zagozdili jih v škarje.

Umika se pehota vstran,

v tem oddelek janičarjev

požene se za njo in že

zašvistijo krive sablje.

 

A zdaj so Karlovčani tu

in kranjska konjenica, vse

kar pride jim nasproti stre

z biči, s kiji, z mečevanjem.

 

Kakor vihar kdaj razbesni

se naenkrat sredi gmajne

da debla padajo, tako

zdaj od gozda te armade

za možem pada mož, dokler

kozji rog jim ne ukaže:

umik! In Turki v beg na vrat

na nos se poženo, saj v tem

se je čez Kolpo zrušil most,

kam zdaj? nazaj - v vodo? na breg?

čuj vzkliki na pomoč indat,

ravsanje za zrak, grgranje

in klici milosti: Aman!

a vse zaman - globoka je,

globoka reka Kolpa tod

in golta, srka, grabi vse,

kar zaide v njeno strugo:

ljudi in konje, handžarje.

 

Od turbanov in fesov vsa

že pisana gladina je,

kaj kmalu jih odnesel tok

bo po Kolpi vijugaje

v reko Savo, ki se izliva

v strugo Donave počasne

ta pa v Črno morje širno,

kjer sprehaja vzdolž obale

Sultan s svojimi se paži,

tja zdaj tovor ta ravna se

z njim gre črna vest, novica:

premagana, končana je

armada tvoja, strašni car,

končan je osmanski zdaj sen.

 

 

 

 

Zločin v Sarajevu

 

Mlada Bosna se je zbrala -

nož za pasom, dve pištoli.

S Črno roko gre po mestu

Sarajevu - vojni coni.

Že na Vidov dan prisopel -

aj, ta Vidov dan usodni!

Franc je Ferdinand s soprogo

v dvornem vlaku na peron in

z avtom se nameni v center,

k mestni hiši se napoti.

 

Na balkanski sod smodnika

stopil v okovanih škornjih

Ferdinand je in zaplesal 

z ženo Zofko ta otožni,

zadnji tango, tango smrti,

kot bog vojne je določil.

 

Joj, balkanski sod smodnika!

Ko te bo razneslo, kosi

tvojega gorja leteli

širom bodo po Evropi!

 

Nek dijak, Gavrilo Princip,

čaka ju s pištolo v roki

na Latinskem mostu, ki ga

v most Principov bo potvoril.

 

Reka Miljacka spod teče,

kot počasi lezel polž bi,

nizka kakor cestna luža,

v njej še jež se ne bi utopil.

 

Otomanski most jo gleda

s svojimi očmi, dve votli,

krožni luknji izvotljeni

v kamen trdi, neizprosni.

 

Zopet boš krvava tekla,

kot že v časih si mi vojnih,

ko do tal požgal to mesto

sam princ Evgen je Savojski.

 

Joj, balkanski sod sodnika!

Kadar Bog se nate spomni,

angeli ga pomirijo,

da še sam se ne razpoči.

 

To mrmra si most osmanski,

videl tod grozot je dosti,

zdaj bi rad oči zatisnil,

svoj pogled spočil si votli,

pa ne zna mižati, saj mu

še na mestnem grbu modri

dve očesi vdilj strmita

na zahodni svet in vzhodni.

 

In tako na temle mostu,

ki svetova dva mi loči,

en s polmesecem se diči,

drugi križ na prsih nosi,

je na Vidov dan pomeril -

aj, ta Vidov dan usodni,

Princip zli s pištolo v Franca

ter ga hladnokrvno počil.

 

Joj, balkanski sod smodnika!

S kakšno silo tvoji kosi

razleteli po tem strelu

so se širom po Evropi!

 

 

Boško in Admira

 

Stoji, stoji mi Beli grad,

na trgu pa vodnjak golči,

ob njem star guslar mi sedi,

takole poje, govori:

 

»Zgodbo o ljubezni večni,

čujte, o ljudje, ki kroži

po Balkanu hribovitem,

o ljubimcev dveh usodi

tragični, ki ju je vojna

v smrt pahnila in o borbi

dveh plemen različne vere,

prej živeči v bratstvu, slogi,

ki pa spor ju starodavni

skoraj bi spet ugonobil.

 

V Sarajevu, lepem mestu,

se godi ta zgodba, kdo ni

slišal še za njo v teh kraji?

V šolski že spoznala klopi

sta se Boško in Admira, 

v neki daljni, srečni dobi.

Osem let kasneje vojna

se zgodila je, povsodi

se razlega boj, a tadva

sanjata le o poroki.

 

Pa napoči dan, ko naj bi

zakorakala k svobodi,

iz obleganega mesta

tja, kjer vlada mir spokojni.

 

Šla sta z roko v roki, slepa,

že zazrta v dan prihodnji,

a podlegla sta pod streli,

zgolj lučaj stran od prostosti.

 

Vse do konca dopustila

nista, da ju vera loči,

zanju bog je bil Ljubezen,

ki nad vsemi je zakoni.«

 

To odpel je guslar stari

in potegnil z lokom svojim

je še zadnjič po glasbilu,

v tem mu slednjič struna poči.

 

 

 

 

 

KAZALO:

 

Nostalgične romance

1. Romanca jugonostalgije 

2. Operacija Mandorla 

3. Balkanska idila

4. Orfejeva lira

5. Sončna romanca

 

Ljubezenske

6. Romanca polne lune

7. Andaluzijska romanca 

 8. Umrl od ljubezni

 

Socialne 

9. Moja generacija

10. Tolovajska romanca

11. Ubožni poet

12. Romanca nočne izmene

13. Rdeči kaktus

14. Zinajda

 

Starosvetne

15. Rokovnjač Dimež

16. Starogradska romanca

17. Romanca o balkanski tugi

18. Slepi guslar

19. Virdžina

 

Fantastične

20.Grozljivka

21..Maska rdeče smrti

22.Smrt v literarni areni

 

Zgodovinske

23. Atila in slovenska kraljica

24. Sefardska romanca

25.  Bitka pri Sisku

26. Zločin v Sarajevu                        

27. Boško in Admira

 

 

 

 

 

 

 

 

Matej Krevs