Pasji jok zapoje v molu,
luna čezenj žge s svetilko.
Noč ni črna. Mlečno siva
strahu namesti budilko.

V ozkem podu dna tunela
ostra mora piše note.
Diham - vem, da ne bi smela -
trpke vitice samote.

Nisem sama, nisem tukaj ...
glas mi iz prepone rjove,
a pod lito skalo zbita
grabim niče vedno nove.

Noč, pogini, pridi, svetlo
zrklo dneva, roka sonca.
Stišaj tulež malamuta.
Zgnij, ti stalna priča konca!

Lidija Brezavšček - kočijaž