Prosim za
Ne za čudeže,
za vrata,
ki se odpirajo počasneje
kot moja evidenca.
Nisem razdejala sveta.
Vzelo me je življenje
jaz pa sem vzela nekaj,
česar nisem mogla plačati.
Napaka, ne zločin.
A kazen je večja od dejanja.
Prosim za dotik svetlo-rjavih puhkov,
ki jih imenujete “nedostopni”,
jaz pa jih imenujem: moja hči.
Prosim za pogled,
ne skozi rešetke,
ampak skozi steklo,
ki ga brišete,
kot da bi lahko zbrisali tudi mene.
Pravite,
da studenčnica vse izmije.
Madeže, saje, drobir,
in očitno tudi zdravo pamet.
Če bi res,
bi jo prodajali v lekarnah
pod “čiščenje vesti”.
Pokesana sem,
izmita sem,
prekuhana v pravilnikih.
A zdaj delam.
Redno.
Imam dohodek,
ki ga lahko pokažem,
in življenje,
ki ga lahko vzdržujem.
Ne prosim za milost.
Prosim za možnost.
Hčerko hočem.
Tisto, ki ste mi jo vzeli,
kot paket,
ki je šel na napačen naslov.
Jaz sem naslov.
Vedno sem bila.
Samo vi ste brali napačen zemljevid.
Poglejte mi v oči.
Iskrene so,
čeprav utrujene od preverjanja,
ali sem dovolj “primerna”,
čeprav sem bila neprimerna samo zato,
ker sem kradla kruh,
ne ljubezni.
Dovolite mi srečanje.
Tudi jaz sem mati.
Znam objeti.
Ne potrebujem certifikata.
Nikoli je nisem prenehala ljubiti.
To je edina stvar,
ki je ne morete arhivirati.
Upam, da bom dočakala dan,
ko se bo gnev stalil,
ko bo sonce sijalo,
in ko bo sistem končno našel moj papir
v pravi mapi.
Do takrat
me bo žgal ogenj.
Ne pekel –
ampak vaš.
Tisti, ki gori počasi,
a vztrajno,
dokler mati ne reče:
dovolj je.
Danes se Preizkušam v satiri eno mojo staro pesem sem nekoliko preoblikovala pa me zanima, če je kaj zadetka.
Hvala
Hm. Meni se to me zdi satira. Prej zelo tragična zgodba. Sem pa morala dvakrat prebrati, da sem sploh razumela za kaj gre... toliko
ta mi je blizu. tudi se mi ne zdi satira, ali pa ne razumem povsem. vsakodnevno živim z ljudmi, ki so jih kot otroke vzeli staršem, ali pa je bilo kaj drugega in ne opešam v poskusu biti jim enak.
stigma je nekaj živega.
ko poslušaš aktiviste, kako te imenujejo uporabnik, začutiš sistem na svoji koži, hkrati pa vidiš, da je, biti človek, in človečnost edini izhod.
človek do konca ..., je bolj za tiste, ki želijo spoznati kaj je prava samota.
ajde, da ne pretiravam. še vedno se drek v tem sistemu kdaj obrne v zlato, vidiš, da je ljudi več kot si mislil in hvaležnost ne izostane.
sam dnarja ne dam, nikoli! je nekoč zavpil borivoj, že krepko čez osemdeset.
lp
seveda, ne moreš reči, boli me kurac, za moj greh, ali to je za to, da se skrijem, ali božja previdna kazen ...,vse to je bolno.
drug obraz, nastaviš za drugega človeka.
lp
srbsko se reče tudi obrazi, tj. lica, lička ...
lp
Hvala bogu je to samo ena zgodba nič nisem povezana z njo. Samo slišala sem pa res veliko zgodb, ki so zelo tragične. Nisem zmogla več. Preveč je bolelo. Sedaj že kar nekaj časa delam v drugem poklicu.
Lp, in čim manj takih zgodb.
Mateja
Ko zaidemo v sence, nas potem pošiljajo v temo. Odlično! Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Hvala Milan za branje in podčrtano.
Lp, Mateja
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: levcek
- 06. 03. 2026 ob 18:40
- Prebrano 245 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 51.84