Vedro časa

Tik

pred velikim trkom

tisočletne noči

se lotim upočasnjevanja

za mir v duši.

Ko jo dohitim,

se me dotakne prostost srca -

tako močno,

kot bi me vso ujela vase.

Ponatisne sanje

v tolažbo za raztresene bisere.

Po mehkem trku

znova upočasnjujem

v tisočletni noči.

Počasi in globoko,

kar se da,

vdihnem.

Do kraja

izdihnem.

Ponavljam.

Upočasnjujem.

Mirovanje.

Čuječe trgam

liste radiča,

žvečim

sočno smokvo,

zaverovano zajemam

juho v krožniku

iz katerega se domače kadi.

Ponavljam,

Upočasnjujem.

Vdihavam.

Zadržujem.

Tvoj jezik

v mojih ustih.

Tvoj ud

oblizujem

obredno počasi.

Predano,

z vsemi čuti

pestujem utrip

tvojega srca.

V objemu.

Odklapljam

od vrvenja,

brezglavega hitenja

zunaj.

Za klicem srca

v sebi

nič več.

Eno samo vedro

časa imam.

Nešteto kapljic

hočem zaužiti-

zavestno,

ponižno,

posvečeno,

hvaležno.

Brez ihte,

brez hlastanja

po več,

ko vse odteka

v tolažbi

za raztresenimi biseri-

da telo ohrani

odtise sanj

za nova

življenja

v tisočletni noči.

Oblizujem

tvoje obrvi,

veke,

zatilje,

uhlje,

vdolbine,

izbokline.

Oblizujem vsak prst.

Prostost srca

v vsakem vretencu

in rebru,

pod naježeno kožo,

upočasnjuje dihanje.

Dihanje se umiri.

Mir v duši.

fionapanmor