V čigavem imenu
na zaslonu otrok stoji med zidovi,
ki še izdihavajo prah, in novinar izreče
besedo “operacija” tako mirno,
kot bi govoril o odstranitvi madeža na obleki,
ne o mestu, ki izgublja streho in naziv dom
nekje mati v kleti meša juho,
ker je mešanje edini ritem,
ki ga še lahko nadzoruje,
nanjo pa padajo razlage o zgodovini,
varnosti in nujnosti,
težke kot omet, ki se kruši s sten
moj otrok vpraša,
zakaj se to dogaja,
in v grlu začutim vse tiskovne konference sveta,
vse govore, ki so si izposodili besedo mir
in jo vrnili izpraznjeno
ne v mojem imenu
pred poslopjem združenih narodov plapolajo zastave,
vsaka s svojo zgodbo o pravičnosti,
medtem ko v dvoranah štejejo dvignjene roke
in poslušajo floskule morilčeve soproge,
ki je v sebi slepa in gluha
vlade govorijo o svobodi in podpisujejo pogodbe,
ki dišijo po nafti in redkih zemljah,
govorijo o zaščiti in pošiljajo vojake čez meje,
ki so jih sami razglasili za svete,
govorijo o dostojanstvu in hranijo ogenj,
da ostane dovolj visok za kamere,
govorijo o vrednotah in tehtajo trpljenje v decimalkah
njihove kravate so elegantne,
njihovi stavki zlikani,
njihova hipokrizija ima bleščavo površino,
na kateri se kri spreminja v statistiko
ne v mojem imenu
ker otrok ni kolateralna škoda,
ker mati ni strateški pritisk,
ker mesto ni le interesna cona
ponoči poslušam dihanje svojega otroka
in razumem, da se vojna začne tam,
kjer nekdo pristane na laž,
da je nasilje neizogibno
in da so nekatera življenja cenejša od drugih
zato je moj upor majhen in trmast:
da besedam vrnem pomen,
da mir ne pomeni premora med dvema napadoma,
da varnost ne pomeni strahu drugega,
da pravica ne pomeni maščevanja z lepšim zvenom
ne v mojem imenu
če že ne morem ustaviti raket,
lahko zavrnem vero,
ki jih opravičuje
če že ne morem prečkati vseh meja,
lahko odprem prostor v sebi,
kjer otrok iz Gaze,
mati iz Harkova
in deklica iz Kartuma
niso simboli, temveč obrazi z imeni
in morda se mir začne prav tu,
v tem trdem, neudobnem vztrajanju,
da človeka ne skrčim na zastavo
in da resnico izgovorim tudi takrat,
ko ne pričakujem strinjanja
a je izgovorjena v mojem imenu
Wow. Močna pesem. Mogočen glasnik si za mir in pravičen svet brez nasilja. So-čutenje stiske drugega je zelo pomembno. Izredno dobro napisana pesem, ki je privrela iz srca etičnega občutenja sveta.
Čestitam!
Lp, Kamena Strela
Učimo se prepoznati ljudi in tudi tiste,
ki so pozabili biti ljudje.
Kam bodo šli, ko bosta jok in bolečina trpečih
narasla v tsunami, kateremu se niti Narava
in Bog ne bosta mogla upreti in BOSTA
pravično ukrepala , tisti, ki vse to režirajo?
Zemlja jih bo sprejela v svoja ranjena nedra,
jih zagrnila v temo njihove črne duše !
Samoustvarjeni pekel.
Kamena strela, hvala za tvoje občutenje pesmi!
RAjko Jerama, iz tvojih ust v božja ušesa. Res bi jih moral nekdo ustaviti.
Foinapanmor, hvala za moralno podporo.
Svit, tudi tebi hvala!
LP, mcv
Pesem ob kateri ne moreš, da ne bi rekel:
NE v mojem imenu!
Čestitke.
Lp, Marija
Udarna pesem. Spomni me na Kästnerjevo Letečo učilnico.
"Za vsako zlo, ki se zgodi, niso krivi le tisti, ki so to naredili, temveč tudi tisti, ki tega niso preprečili."
Zato ne smemo molčati. Krvavo potrebujemo takšne pesmi.
Ne ostane neslišano, četudi se zdi preslišano. Tvoje sporočilo.
Lynx
Li, hvala. Tudi jaz, se mi zdi.
Marija, me veseli, da smo v isti 'stranki'. Hvala.
Branka, tudi tebi hvala!
Elenamaja, hvala in se beremo.
Matjaž - lynx, vesela sem tvojih besed spodbude, hvala ti.
LP, mcv
Čestitke za pronicljivo antivojno pesem!
Lp L
Tole je pa hudo, res.
Do kod zmote seči ta
Bolečina...
Hudo je Hudo.
Lp, Irena
Lidija, hvala za črtici!
IŽ-lev, tudi tebi hvala za komentar. Večina nas si sploh ne predstavlja, kaj prestajajo ljudje na vojnih območjih.
LP, mcv
Čestitke k izbranki zime 2026 z utemeljitvijo uredništva:
Pesem prodira v razpoko med individualnim in družbenim, med pripadnostjo narodu, državi, veri ter lastni osebnosti in družini. To stori skozi odnos matere in otroka na mirnem področju, ki se primerja s tistim na področju vojne. Tako običajen in primaren odnos, značilen za človeško raso, se zdi še edino varno okolje za preizpraševanje smisla vojaških operacij, poročanja o njih, trgovanja, žongliranja in odločanja svetovnih velesil pred kamerami na eni in razrušenimi domovi, brezdomjem, opustošenostjo, smrtjo in brezvrednostjo življenj na drugi strani. Vse to lahko dnevno gledamo preko medijev, v odnose pa se zajedajo strah, krivda in nelagodje. Mati z mirnega področja v pesmi išče rešitev, kaj naj stori, ko: »moj otrok vpraša, /zakaj se to dogaja« - in zdi se, da je lahko edini odgovor, da: »človeka ne skrčim na zastavo«. In vse druge ideološke kategorije, zaradi katerih se ljudi ločuje na nasprotujoče si strani in je za posameznika usodno že rojstvo na določenem (geostrateškem) področju. Beseda mir je postala (prav tako kot se je že zgodilo ljubezni in upanju) semantično izpraznjena. Pesem je odsev realnosti in klic k miru (notranjem in svetovnem), ki bi ga radi vzpostavili, pa čeprav le s pisanjem. (Ana P.)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
- 04. 03. 2026 ob 11:45
- Prebrano 492 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 315.83