Prišel sem do točke,
do tistega kraja,
za katerega sem nekoč mislil,
da sploh ne obstaja.

Na svoji poti sem imel rad;
ženske in moške, papagaje, ribe in pse.
Vzljubil sem svoje otroke
ter vrt, kuhinjo in sploh vse.

Vedno in vsepovsod sem iskal srečo
a se nisem zavedal, da to ni potrebno,
ker sreča je našla mene osebno.

Nekoč davno se je ob mene podrgnila
in ni dopustila, da bi moja zmedenost,
na tej najini poti pogrnila.

In danes vem,
da nikamor več mi ni treba iti,
da sem prispel na cilj – pred vrata.
A se tega po svoje bojim,
ker sem po duši še vedno
metulj
preden vzleti.

Včasih moj metulj zmrzne,
ker predolgo okleva,
preden bi zajel
sonce nad oblaki.

Tomaž Jevšenak