Sled
Poplave zamolčanih besed,
poljubi, sapa, slina,
vse, kar polni prostor,
odteka in pade
v razprto noč.
Zadržujem dih,
šibko sled tvoje prisotnosti,
v tistem razbitem ritmu,
ki se še komaj drži robov.
Lovim se,
počasi, skoraj neslišno,
kot bi me brusila noč,
nato izpraznena,
namočim v mlako svojo senco.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: levcek
- 01. 03. 2026 ob 20:36
- Prebrano 55 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 0
