
Sredi obrnjenih gledišč
vznikajo radoživa
vprašanja.
Kapljajo -
vztrajno,
kot monsunski dež,
ki ga prestrezaš
in prevajaš
v perzijski džez,
v španske romance,
v pariške šansone,
v beneške kancone,
v muziko organiko -
samo da se čas
ne bi strdil
v ostra zrnca obžalovanj.
Milost poje
v vseh plesih sveta.
Iskrenost pa
zadiha šele
v krivini
tvojega vratu.
In zlahka
pokopljem skušnjavo,
da bi se samo zato
ugriznila v jezik -
ljubezni.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: fionapanmor
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!