Že dvajset let me spremlja privilegij,

da imam najboljšega prijatelja.

Govorim o tistem pravem,

danes morda atipičnem

prijateljstvu med dvema moškima,

ki sta se skupaj ujela v marsikatero

življenjsko past

in marsikatero pregrizla.

Zato se vsakič,

ko se vidita,

objameta.

Ker čustva v takem odnosu

niso tabu tema.

Vidita pa se vsak teden.

Njegova mama je izdala

knjigo o svojem očetu,

prijateljevem dedku,

ki je bil zaposlen

kot vodja železniške postaje

majhne vasi.

Ta je sestavljena

iz zapiskov

malo pred smrtjo.

Morda je zapustil

svoje zaprte spomine,

da bi jih družina

osvobodila.

O zapisanem

ni rad govoril.

Povsem razumljivo,

ko se knjiga prebere.

Vanjo sem vstopil

z idejo,

da povežem podobnosti

med njim

in prijateljem.

Kot bi igral igrico,

imenovano:

Najdi

rdečo nit

karakterja.

V otroštvu

je kot vsakodnevno

lačen hlapec,

med ostalimi napori,

pasel krave.

Tudi pozimi.

Ker je zaradi revščine hodil bos,

si je stopala grel v svežem kravjaku.

S sranjem doma

in med nožnimi prsti

se je podal

med sošolce.

Nikjer ni omenil

sramu.

Mladost je

bila dobro

oborožen sovražnik.

Od tega,

da ga je mama pred

celo šolo pretepla s kolom,

ker je hecal učiteljico,

(tudi tokrat ni omenjen sram)

preko pomoči partizanom,

ki ga je stala svobode

z zaprtjem v zloglasno

taborišče Buchenwald.

Podrobnosti o

"bivanju" tam

bi najraje izpustil.

Vtisnil se mi je shrljiv

prizor paznika,

ki je zapiskal v piščalko,

ko se mu je zahotelo,

kar je pomenilo deset

naključnih žrtev.

Piščalke piskajo

tudi na železniških postajah,

ta odmev

ga je preganjal

do konca življenja.

Na mrzlih 

tleh taborišča,

je zagotovo 

spoznal občutek sramu.

Do (ne)človeštva.

Kaj vse je moral

ta ubogi človek preživeti,

da imam

lahko najboljšega prijatelja.

Zgolj dobrih šeststo Jugoslovanov

od več deset tisoč

se je izvleklo iz tega pekla.

Vsaj telesno.

Med njimi tudi on.

Prešine me misel,

če ga je

revno, lačno,

polno batin otroštvo

in težko fizično delo

pripravilo na to bitko?

Zaključek je 

razočarajoč.

V domovini,

za katero je nabral travm

za celo knjigo,

niso verjeli njegovi zgodbi.

Sistem ga je izdal,

ko ga niso priznali za borca.

Ne glede na vse

sam nikoli ni

izdal nikogar.

Bingo!

Rdeča nit najdena.

Črni Kos