Stojim ob starem zidu
star kamen je segrelo sonce
nekdo sledi vsakemu mojemu dihu
ob meni so vedno moje zveste sence.

Včasih me brez potrebe skrbi,
ko senca ponoči izgine v temi.
A pravzaprav sem jaz tisti, ki se ji skrije,
ker se bojim, da bo drugega našla
in potem bomo trije.

Če bi se dalo, potem,
bi se jaz spremenil v zid
lovil bi sonce in gledal senčni izvid.
Morda bi se z njo pogovarjal
in se kot Peter Pan z naprstnikom ukvarjal.

Stojim ob starem zidu.
Včasih me brez potrebe skrbi,
iščem odgovore na neizrečena vprašanja –
v  senci na zidu vidim,
da to nisem jaz,
amapk si ti.

Tomaž Jevšenak