Bil si hiša z močno streho,
da je toplina v njej ostajala.
Tvoje roke – zemljevid izkušenj,
poln žuljev, vonja po žagovini
in spoštljive tišine,
ki je govorila več kot besede.
Iz lesa si rezljal – več kot le predmete –
rezljal si red, toplino,
ure, v katerih sem se lahko skrila,
ko je svet razpadal v drobne trske.
Smejal si se kot radio,
nastavljen na veselico življenja.
Vsaka šala je bila žebelj,
s katerim si pribil žalost na steno
in ji ukazal, naj ostane tam.

A potem so te odnesli –
ne v leseni škatli,
ampak v beli sobi,
kjer so ljudje govorili brez oči
in stene niso poznale tvojega imena.
Bil si sam –
v času, ko se nismo smeli dotikati,
v času, ko so prepovedali ljubezen,
ker je dihala preblizu.
In v tej hladni samoti
so vsi tvoji vijaki popustili.
Nemoč te je razrahljala kot star stol,
ki mu nihče več ni sedel v naročje.

Ne zamerim ti, da si odšel.
Zamerim svetu,
ki ti ni dovolil, da bi umrl med nami,
ki ti ni dal tiste zadnje pesmi,
tiste, ob kateri bi se poslovil z nasmehom.

Zdaj si nekje,
kjer les ne gnije,
kjer orodje ne molči,
kjer so šale znova svetloba.
V meni še vedno gradiš
misli, mi daješ pogum
in občutek, da me nekdo
nekje še vedno varuje. 

Nuša Ilovar