Volkovi so se zbrali na planjavi,
čredo belih ovc zaznali so v daljavi.
V želodcih družbe strašno kruli,
a čreda ovc se pase in prav nič ne sluti.

V daljavi, na obzorju, temni so oblaki.
Krdelo vedno bolj se približuje kot vojaki;
v vrstah s komandirjem, lačni so divjaki.
Čreda nič ne sluti, ko v daljavi so grozeči znaki.

Planjava ni več le mehka trata,
je zemlja stara, z mejami pretkana.
Ovce so mesta, polja in vasi,
ki sanjajo mir, ko se enkrat zdani.

Volkovi niso zgolj lačne zveri,
so sence imperijev, stari prepiri.
Komandir z očmi iz hladnega jekla
meri razdaljo – in voljo do pekla.

Prvi ugriz ni le meso raztrgal,
temveč tišino, ki ji je srce iztrgal.
Z vzhoda zagrmi, zahod zadrhti,
vsak korak naprej sto drugih ustavi.

Pes čuvaj laja – a privezan z vrvjo,
pastir razmišlja med dolžnostjo in krvjo.
Palica v roki je dolga in tanka,
vsak zamah meri med sankcijo in tankom.

Nevihta nad planjavo obstane,
oblaki visijo – nihče jih ne zgane.
Volk in čreda si gledata v oči,
korak preveč in svet lahko zagori.

Tako stojijo v blatu in mrazu,
ujetniki fraz in lastnega hladu.
Planjava molči pod težo neba –
pat pozicija brez zmagovalca.

Leta drsijo čez blatno poljano,
zmag ni, le ceno vedno večjo damo.
Nihče ne zmaga, vsi nekaj zgubijo,
planjave pa tiho krvavijo.

Tomaž Jevšenak