Nič ni tako blizu nebes,
kot veličastne kupole
katedral tvojih grudi,

oblečene v svetleči baker.

Nikjer ni moj jezik tako čist,
kakor takrat ko z njim listam,
s sočnostjo prepojen
brevir tvojih venčnih listov
in brez besed ponavljam
litanije tvojega imena.

Astralna ljubimca
gola klečiva drug pred drugim
kot pred najbolj svetim oltarjem.
S strnišč vstajajo snopi.
Povzdigovanje!
Povzdigovanje keliha,
v katerega je zajeta duša!
Ne pobešava pogledov,
ne sklanjava glav,
ko zbor celic najinih teles
v bučnih ovacijah
neštetotič ponavlja:
"La vita e bella."

Morda te ne znam
prijeti za uzde,
ko se ustrašiš svoje sence.
Morda te nimam
s čim nahraniti,
ko ščebetaš na okenski polici.
A si edino kar nosim
v notranjem žepu svoje suknje.

Ko v svoja pluča lovim
ogljikov dioksid iz tvojih nosnic,
zadiha moja sreča.
Ko se s svojimi,
od ekstaze razširjenimi zenicami
zazreš v moje,
na koncu tunela vidim svetlobo.
Ko mojo žehtečo žerjavico
na pogoriščih življenja,
pokriješ s svilo svoje kože,

mi v najinem objemu

ozelenijo prsa.

S teboj moja najdražja.
S teboj se mi zgodi
fotosinteza ljubezni.

Hovk