Lep pomladni dan je,

hodim med grobovi,

vse je tiho, mirno,

tu dragi so pokojni.

Hrup sveta je daleč,

korak se zaustavi,

oh, koliko spominov,

naenkrat me preplavi.

Na tem svetem kraju

številne so gomile,

bolečine vseh tu spodaj,

za vedno so minile.

Spomladanske rože,

že kukajo iz zemlje,

nastavljajo se soncu,

saj kliče jih življenje!

Ko bi še dragi vstali,

pogreli se na soncu,

kot nekoč bi klepetali,

prepustili se življenju ...

Zdaj si, zdaj ni te več,

bo srce kdaj razumelo,

da nihče ne more reči:

Ne bo me doletelo.

tolminka