Stare pesmi v koš bežijo,
jih nihče ne bere.
Nove vzpeti se bojijo,
strah jih je zamere.

V velik prazen sod zaprti
verzi iz arhiva
drgnejo plesnive stene,
ki jih čas umiva.

Verzov postrojenih v vrste
več ne znata brati.
Lasten ritem jih ne more
v zgodbe spev zagnati.

Par še išče svoje črke;
trga jih iz droba
starih zrezanih sonetov.
Zre prek smislov roba.

V hip ne znata več prodreti,
zvezek sta zaprla.
Škatla prazna, grlo suho.
Pesem je zamrla.

Črke same so se zbrale
v nove ključne slike.
So iz dneva srž pobrale.
Vračajo oblike.

Kje sta zdaj? Zgrabita zloge!
Rabijo zagona ...
Ti boš njej povedal zgodbo,
pesem tebi ona.

Lidija Brezavšček - kočijaž