V zraku

je bilo nekaj lepega – polno neslišanih, nepojasnjenih besed.

Želje so se prerivale, stekale

iz skodelic v nasičene praznine.
Iz poznanega kotla so se vile
drobne iskre,
pare,
nostalgije.

Na starodavnem križišču,
kjer se stikata
kopno in morje
je skozi priprte zaklópnice
cvetelo sonce.

Preko žarkov
so se
razraščala,
pnela
vprašanja,
ki so se ob tem izmenično sločila in se zavlekla v ritem malodušja – vse
do trdnih brazd,
gmajn.

Oblečena so imela neudobne okove.

Oddeta v svilo in brokat so se tiho - komaj zaznavno
oglašala,
vrtinčila,
predla,
stegovala
po naseljih.

Vselej so vzletala z madeži na reverjih.
Črno ‐ rjave kute senc so se razprostirale,
padle
na tamošk,
vse do
prežeto - poroženelih izrekov.

Obute so imele poglede prepolne tujih darov za kaljenje medeninastih frazemov.

Njihovi dotiki
so se postopoma povesil,
podaljšali
v nemo pripoved.

Ko so na posled srca zdrsnila v pesem – v njene globoko postavljene oči, ki so v dalji slikale izzivalni
korzet,
se je liričnost postavila v ospredje,
in se pri tem zagozdila v jezorit in ošaben gnjat,
v sprego
za nauke,
izreke,
spoznanja.

Krhke so jim bile duše,
ki so se zamótale
v ponos – iz katerega kasneje niso znale,
niso upale ubežati,
se pred njimi zateči
v mir.

Jernej Jager