Dvorišče
ograjeno z žico,
ki je rezala poglede
in držala svet daleč od nas.
Bilo nas je sedem.
Same punčke.
On je čakal na sina.
V kotu je stalo stranišče,
ki ga je z ajmarji praznil
in vsebino izlival na gredo,
iz katere je rasla trta,
ki je prekrivala dvorišče.
Vse je smrdelo.
Grozdje nikoli ni dozorelo.
Bile smo kot vrane,
ki niso znale čakati.
Lakota ne mara zrelosti.
Znale smo ujeti kokoš,
potisniti prst v mehko perje
in če smo natipale jajce,
smo znale tudi čakati.
Napete.
Lačne.
Ko je jajce padlo v slamo,
je bilo posrkano
kot sonce, še preden je
postalo dan.
Rumena toplota je stekla po bradi
in nismo se spraševale,
če smo krute,
ker smo bile prazne.
Če so nas dobili,
smo jih dobile.
A lakota ima tudi svojo ceno.
Ta je bila pekoča,
ne zaradi kazni,
ampak zaradi sramu,
ki ni bil naš.
Danes,
ko pišem,
je nekaj vendarle dozorelo.
Uf....
posrkale
kot sonce, še preden je
postalo dan.
Lp
Ris
Včasih razmišljam, da bi morali vsi biti kdaj lačni, da bi cenili kar imamo. Lep dan Branka, Drago.
Da, surov i sumanut život. Ali i iz njega se raste. I zori. I pretužne i lijepe slike.
lpm
"Lakota ne mara zrelosti."
Jaz bi tisti "jaz" na koncu postavil v naslov:
"Dvorišče in jaz." No, zgolj moj namig.
Čestitke za Zapis.
Ljudje, hvala za dotik.
Svit, konec mi ni bil všeč in sem ga brisala. Vseeno hvala za namig.
Lp, vsem.
elenamaja, finapanmor, miko
hvala, ker ste za hip vstopili v moje dvorišče.
lpb
Tudi mene se je pesem globoko dotaknila. Morda nekaj drobnarij:
Dvorišče,
ograjeno z žico,
ki je rezala poglede
in držala svet daleč od nas.
Bilo nas je sedem.
Same punčke.
On je čakal na sina.
V kotu je stalo stranišče,
ki ga je z ajmarji praznil
in vsebino izlival na gredo,
iz katere je rasla trta,
ki je prekrivala dvorišče.
Vse je smrdelo.
Grozdje nikoli ni dozorelo.
Bile smo kot vrane,
ki niso znale čakati.
Lakota ne mara zrelosti.
Znale smo ujeti kokoš,
potisniti prst v mehko perje
in če smo natipale jajce,
znale smo znale tudi čakati.
Napete.
Lačne.
Ko je jajce padlo v slamo,
je bilo posrkano
kot sonce, še preden je
postalo dan.
Rumena toplota bi je stekla po bradi
in nismo se spraševale,
če smo krute,
ker smo bile prazne.
Če so nas dobili,
smo jih dobile.
A lakota tudi ima tudi svojo ceno.
Ta je bila pekoča,
ne zaradi kazni,
ampak zaradi sramu,
ki ni bil naš.
Danes,
ko pišem,
je nekaj vendarle dozorelo.
V meni. (morda sploh ne potrebuješ tega pojasnila?)
Premisli in če želiš, popravi,
lp, Ana
Močno udari s sporočilom ...
Se me je zelo dotaknila!
Ana, hvala za podčrtanko.
Ronja, hvala za dotik.
Lpb
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: branka
- 23. 02. 2026 ob 08:56
- Prebrano 305 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 74.14