Stoji, stoji mi Beli grad,

na trgu pa vodnjak golči,

ob njem star guslar mi sedi,

takole poje, govori:

»Zgodbo o ljubezni večni,

čujte, o ljudje, ki kroži

po Balkanu hribovitem,

o ljubimcev dveh usodi

tragični, ki ju je vojna

v smrt pahnila in o borbi

dveh plemen različne vere,

prej živeči v bratstvu, slogi,

ki pa spor ju starodavni

skoraj bi spet ugonobil.

V Sarajevu, lepem mestu,

sta se zaljubila, v šolski

klopi, Boško in Admira, 

v neki daljni, srečni dobi.

Osem let kasneje vojna

se zgodila je, povsodi

se razlega boj, a tadva

sanjata le o poroki.

Pa napoči dan, ko naj bi

zakorakala k svobodi,

iz obleganega mesta

tja, kjer vlada mir spokojni.

Šla sta z roko v roki, slepa,

že zazrta v dan prihodnji,

a podlegla sta pod streli,

zgolj lučaj stran od prostosti.

Vse do konca dopustila

nista, da ju vera loči,

zanju bog je bil Ljubezen,

ki nad vsemi je zakoni.«

To odpel je guslar stari

in potegnil z lokom svojim

je še zadnjič po glasbilu,

v tem mu slednjič struna poči.

Matej Krevs