Vzdih, pogled;

s plimo dviga se, kam' konca ni noči,

Nokturni pešec-

Al' kak, mar stran beži,

stran od mé, véliki srebrni mesec? 

Od mé, ki dal sem vsé, da bi se bil uzrl

v tvoji mesečini? 

Od mé, ki stran sem si odgnal ljudi,

in človeku dan, da pred tabo stal bi sam?

In v tistem trenutku sklatil

ta prvo uzrto je zvezdo,

z njen'ga neba, 

in potlej jo čakal je bledo,

da z oprôstom mu roko poda;

a roke nikjer, le glasba igra

in naznanja nam konec, le konec sveta. 

Beno Z.