*Matej Bor:  Šel je popotnik skozi atomski vek

Pišejo, rišejo, računajo, nas analizirajo ... zadnje je po moje najbolj zaskrbljujoče. 

lp

AI čini čuda,

pozdrav,

Ivan

Iz pravljice v - atomski vek ... čestitke,

lp, Ana

Dober dan, Ana! Res, hitro smo skočili v neko drugo "človeško okolje"; ko sem se spomnila na Borovo pesem, sem v resnici ponovno zajokala ... upam, da bo še kdo drug prebral ganljivo, pesem Šel je popotnik skozi atomski vek:

Šel je popotnik skozi atomski vek,

in ko je bil že dovolj visoko,

se je ozrl navzdol,

kjer je ležal atomski vek:

vsepovsod,

kamor je seglo oko,

beton in železo,

železo in beton

v najrazličnejših oblikah,

ki so ob neonskih lučeh metale

dolge, negibne sence skozi čas.

Popotnik je gledal vse to,

in ko je pomislil,

kako nepotrebno je njegovo srce

sredi vsega tega,

se mu je utrnila solza.

Pala je na tla

in ptiček, ki je stal tam, jo je popil.

In ko jo je popil, je rekel: Grenka je tvoja solza.

Zakaj je tako grenka?

In še preden mu je popotnik mogel reči

svoj običajni: Ne vem -

je ptiček umrl.

Vzel ga je v roke

in ga odnesel tja dol, kjer je ležal atomski vek,

da ga pokoplje.

Vendar zaman:

vsepovsod sam beton in železo,

samo železo in beton,

in niti toliko zemlje, ki rodi rože in ptice,

da bi našel grob za ptico

in zasadil rožo nanj.