4. 1. 2026
Bom obžalovala hipno odločitev?
Koliko dni bom zdržala?
Bom lažje razlikovala med potrebo in tolažbo?
Brezbarvno,
oranžno,
rdeče,
zeleno.
Na zdravje!

5. 1. 2026
Hranim se s počasnimi požirki.
Svilnati so in sladki.
Mogoče bom izrisala drugačne vzorce
in se pustila ujeti svežim vonjem,
okusom, ki jih še ne poznam.
Ali se bom zaprla v stolp?
(ne da bi dočakala zlati dež
kot Dajana).

6. 1. 2026
Še vedno me lakota
pusti pri miru.
Popoldne začne vijugati
nemir po možganih,
ustih in želodcu.
Razobeša tančice.
S tekom izpuhtijo ...
svežina ima svojo moč.

7. 1. 2026
Tu in tam se prikrade.
Zahrbtno.
Potopim jo v poln kozarec
pomarančnega soka,
da izgine.
Ne vem, je odplavala drugam
ali se je utopila.
Mi je vseeno zanjo.

8. 1. 2026
Hvaležnost.
Beseda mi ni domača, občutje še manj,
a danes je to v meni.
Na mojem oltarčku sta sokovnika.
Os dneva.
Počasi se privrtinčita vame
in me začneta cediti.
Brez milosti!
Nelagodje, slabost, školjka.
Ostanem okleščena in mrzla.

9. 1. 2026
Zbujena sem v čisto temo.
Leva roka je
težka, srbi od znotraj,
najraje bi jo odložila
na stol.
Leva trepalnica
je z vso težo prilepljena na lice
in se noče dvigniti.
Slabost v srcu,
stiskanje,
pajčevinasto utripanje.
Odpira se, razliva ...
šumi kot kot sneg,
ko se topi v žlebu.
Menda ne izginja(m)?
Kaj se dogaja?
Bom umrla?
Si delam slabo?
Čakam,
dokler me ne pogoltnejo sanje.

10. 1. 2026
Zarja se preteguje.
V levem komolcu in nadlahti
je prasketanje nohta po zidu.
Nemiren dih se ne more zasidrati
in pluje brez kompasa.
Še tri dni neskončnosti.
Vonj potu, zatohlosti.
Slina ima kovinski okus.
Pražen krompir,
polna skleda solate,
na oko pečen jajček ...
se zataknjejo za rebra.

11. 1. 2026
Lakota udari z vso močjo.
Usedem se h kaminu
in strmim v plamene.
Nepremično.
Kaj mi zares manjka?
Po glavi se mi vrtijo tisti,
ki zares stradajo.
Vzamem zeleno mapo,
ki je že nekaj mesecev pozabljena.
Nadaljujem z urejanjem pesmi.
Tebe sem silila,
da si se mučil z ilustracijami -
moram tudi sama opraviti svoj del.
Pika - amen.

12. 1. 2026
Alizbar - končno se spomnim njegovega imena.
Pesmi palčkov.
Zvoki me zavrtinčijo,
prestopam po času in prostoru.
Izstopim iz tebe.
Počasi, odločno -
kot žival, ki ve, kam mora skočiti,
kot sonce, ki ve, kje je njegova pot-
Ne kot dekle ...
kot starka z zelo dolgimi, tankimi lasmi,
(vedno sem morala imeti kratke lase),
ki so razpuščeni.
Ni sramu, strahu, občutkov krivde.
Lahka sem, mirna in bela;
kot svetloba obzorja.

13.1.2026
Zadoščenje.
Razlezem se
in zapolnim razpoke.
Čutim vso mirnost
oljnate gladine morja.
Oprani lasje prasketajo pod krtačo.
Dišijo po algah.
Z vsakim potegom pride drobec sanj,
utrinek,
ki izgine, preden ga použijem.
Zgodba brez začetka in konca.

Zadnji dan.
Kopljeva se v soncu.

nada pecavar