Sivina ni nostalgija,

je samo odsev v razpokanem oknu avtobusa,

ko se mesto premika hitreje od mene.

Tvoj nasmeh je ostal zataknjen v meni

kot opomba, ki se je ne da prečrtati,

čeprav sem zamenjal ulice

in nekaj verzij samega sebe.

Včasih se pojaviš nenapovedano:

v grafitu podhoda,

v neonskem utripu nad kioskom,

v glasbi iz tujega zvočnika.

Potem izgineš -

kot dim iz izpuha,

ki ga veter razpiha med dvema blokoma,

da ostane samo prazen prostor,

ki se dela, da je zrak.

Kava še vedno diši,

ampak zdaj jo pijem stoje,

v vrsti med ljudmi,

ki gledajo v svoje zaslone

in se delajo, da ne obstajamo drug za drugega.

Najina jutra so bila drugačna:

sedela sva na robu dneva,

na pragu nečesa,

kar je imelo smisel, ki ni bil resničen.

Spomin se je razlil.

Ni več tvojega obraza,

ni več mojega glasa.

Je samo siv madež,

kot packa na steni podhoda,

ki jo nihče ne prebarva.

In včasih se mi zdi,

da je to najbližje večnosti,

ki mi prihaja naproti.

Poskušam te ujeti v zvokih mesta,

v dežju, ki tolče po kovinskem nadstrešku,

v korakih ljudi, ki hitijo mimo.

Ostane mi samo šepet,

nekakšen droben preskok v spominu,

jezik dežja,

ki ga razumejo samo tisti,

ki so kdaj izgubili nekoga,

ki je preprosto zdrsnil iz njihovega sveta.

Tako hodim naprej,

med bloki, ki stojijo pod nebom,

med ulicami, ki poznajo več zgodb,

kot jih bom kdaj povedal.

Madež ostaja.

Vpil se je in ne izgine.

Morda je to spomin.

Morda je to ljubezen.

Morda je to samo dokaz,

da se nekatere stvari ne izbrišejo,

tudi ko se mesto dela,

da je vse novo.

Žiga Lev