
Sedela sva na stopnicah
pred domom,
kjer so vrata vedno malo škripala.
Rekel si,
da sta mama in ata v Kanadi.
Tako daleč,
da tja ne moreš z avtobusom.
Vprašal sem,
če prideta kmalu.
Rekel si:
“Po pošti.”
In si mi pokazal razglednico.
Na njej je bil velik rdeč list,
“Glej,” si rekel,
“to je srce.”
Jaz sem rekel:
“List je, Javorov list.”
Ti si rekel:
“Srce, ki je šlo daleč.”
Potem si ga risal povsod.
Po zvezku.
Po klopi.
Na zid.
Rekel si,
da ko ga rišeš,
nisi sam.
Jaz sem ga risal s tabo,
čeprav nisem znal narisati tistih zobkov.
Ko sva se zvečer vračala domov,
si razglednico spravil pod blazino.
Da bo bližje.
In jaz sem si mislil,
da Kanada ni več tako daleč,
če imaš srce v žepu.
Lepo. Ena redkih pesmi, kjer srce ne deluje kot kliše.
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Srečko Plahutnik
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!