
Reka umre, ko izlije se v drugo,
posebno takrat, ko sreča se z morjem:
konec poti je njene po zemlji,
začne pa se morska, brez konca, brez konca ...
Lahen je tok po planinah, vaseh,
pritoki šumeči s cvetočih gora,
veselje ljudi, hvaležnost živali...
A v mestu uklenjena v togem betonu.
Reka postaja vse večja in širša,
daje življenje, a sama umira.
Ko zlije se v morje, z njo gredo zgodbe,
ki v kapljicah pare puhtijo v nebo.
Tudi moja reka se steka od koder je prišla,
v ocean duha...
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Nada
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!