Sanjam o času, ko spet bo pomlad
in sonce bo znova nas grelo.
Sanjam o času cvetočih livad,
ko gozd bo zelenje odelo.

Sanjam o času, ki vedno prihaja,
zares pa nikoli ne pride.
Sanjam, da kuham skodelico čaja,
da tu si, ko luna zaide.

Sanjam, da tega ne nosim,
da rože cvetijo v sončni ogradi.
Naj sanje izpolni, Jezusa prosim!
Da pošlje toplino, kot vsake pomladi.

Sanjam, da končno odide ta zima.
A ne zaradi mraza, snega.
Sanjam, ker duša ničesar več nima.
Nima nikogar, (razen Boga).

Katarina Ambrož