moj sosed je stal in gledal.

z nogami zakopanimi v razmazana tla,

s temnim pogledom navzven in znotraj,

z nasmehom, ki ga je nekoč odvrgel

in stopil nanj, na pručko časa.

z rameni nizko, skoraj pri kolenih,

kot bi se hotel odgnati,

odpeljati po klancu navzgor.    

stal je in gledal.

okoli njega ščepec prahu in deciliter vode,

minimalna klop s prikloni

komaj vidnim vrabcem in zabojem.

viseča sveča s prilepljenim jezikom,

kratkotrajno oblačilo v senci

obritega izložbenega okna.    

stal in gledal.

in videl ga je vsak, ki je brzel.

in slišal ga je vsak, ki je brcnil.

in vohal ga je vsak, ki je molčal.

in jedel je vsak,

ki je ugriznil

v izgubljeno misel,

ki je vstopala

brez vprašanj.    

ko je on še vedno

stal in gledal

v vzhajajočo noč,

starejši od nje.

Vesna Šare