Nam svet res pripada?
Je tišina res naša last?
Lahko smo nekaj več.
Nekaj nad.
Lahko smo tudi večje budale.
A življenje teče brez nas,
ki stojimo,
gledamo in
ne razumemo.
Sama
Moja mačkica je skotila.
Ni hodila na tečaj rojevanja,
ni se spraševala, ali bo zmogla.
Sama je dihala, potiskala,
pregrizla popkovino in
sprejela novo življenje.
Brez navodil.
Zdaj doji in skrbi za mladiče,
ki jih nenehno uči živeti
in preživeti.
Človek, ki se je dvignil nad naravo,
je v bistvu odrezan od nje.
In zato sam.
Zgradil je stene,
meritve,
razlage
in pozabil kako se nasloniti na
srce.
Nisem ne bolj pametna
in ne več vredna.
Samo sem.
Stojim,
gledam
in skušam razumeti.
Da bi spoznal kdo sem, kaj naj počnem na tem svetu,
kako naj ravnam z ljudmi, z rastlinami, z živalmi,
se nenehno rojevam na zame edini svet. Kar se
zdi nasprotujoče je, da se za neomejene
potenciale vedno vračam v
omejene okoliščine.
Ker so stalne le spremembe, mi le zavedanje omogoča
smisel in rast. Torej mi "svet pripada", kako ravnam,
pa določa moj uspeh...
Vav, Branka, navdušena sem.
Čestitke!
Lp, Marija
Zgradil je stene,
meritve,
razlage
in pozabil kako se nasloniti na
srce.
Resnična.
Huda pesem.
Lp em
Sit, hvala za poglobitev.
Marija, vesela sem tvojega odziva.
elenamaja in miko, tudi vajin dotik me je pobožal.
hvala in lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: branka
- 20. 02. 2026 ob 08:22
- Prebrano 192 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 84.94