Stojim
in nisem manj.
Sem razpoka skozi katero še vedno
raste svetloba.
Ko gledamo zemljo, vidimo pokrajino.
Ko gledamo starajočo se kožo,
vidimo čas, ki se je odločil ostati.
Zemlja ne laže,
Koža tudi ne.
Pokažeta, kar sta preživeli.
Zemlja nosi sledi vetra,
korakov, semen in senc.
Koža nosi dotike, poljube,
porode, izgube, prebujanja.
Sem zemlja.
Nosim letne čase
in ničesar več ne skrivam.
Sem suha struga,
ki je nekoč nosila hudournik.
Sem plast časa, ki rojeva.
V brazdah zemlje raste kruh,
V gubah kože raste zgodba.
Obe sta rodoviti.
Obe sta minljivi.
Obe sta sveti.
Še vedno stojim in nisem manj.
STOJIM - uradak dubokog nadahnuća i poetska vrijednost koja osvaja, preplavljuje. Branka, imaš moje divljenje!
lpm
V brazdah zemlje raste kruh,
V gubah kože raste zgodba.
Prelepo....
Lp em
Sem zemlja.
Nosim letne čase
in ničesar več ne skrivam.
Zelo pogumno
... in z veliko ponosa. Krasna!
Lp, Marija
O, kakšen lep odziv.
Hvala vsem, ki ste prebrali in komentirali
Ja, staranje ni razpadanje, je plastenje svetlobe in teme.
In koža ni stara obleka, je bolj zemljevid.
lpb
Branka, i iz tvoga komentara niče pjesma, čuju se dirke mudrosti, glas suočenja sa bivanjem.
Ugodan, lijep i kreativan dan ti želim!
Mirko, res ti hvala za vsako besedo.
Ja, z leti se nabere ne samo prah, ampak tudi kaj uporabnega.
Lepo bodi.
pesem za pred oči, da jo lahko večkrat preberem, prebiram, zamižim, pokimam
seveda smo več, tik preden ugasnemo polni življenja
objemam te
Hvala, Irena moja.
Pesem je nastala kot produkt projekta : fotografije narave, zemlje... ki se primerja s staranjem.
Razstava se bo začela 4.3. ob 18:00. V Ljubljani.
Če te zanima, dobiš več informacij.
Jaz, moja koža na sliki in pesem bomo tam.
upam si tvegati trditev, (tudi ta izraz našel nekje. da te malo razvedrim ...), da sva si zelo blizu. in, čeprav fizično ne moreva biti na istem mestu hkrati, naju, izraz, "zemlja sem", osvobaja v enost, ki mu razum vezan na čute tako močno nasprotuje.
kako frazi, sva eno, smo eno, dati vsebino in peljati to do končne stvari, ki je sveto kot tako.
v pesmi se zgodi, a zmeraj ostane drugi pol besede, spregledati, in kot vedno bomo obsojeni na idealizem in zgolj pojmovno zankanje nič kaj blage stvarnosti.
naprej nebi.
za besedami te pesmi, bi lahko odkrili, lepe, a že izpovedane misli, da življenje izvira iz srca.
lp,
m.
Miko, hvala za to razmišljanje. Ima nas.
In prav vse se rodi iz zemlje in se ji nazaj vrne.
In mi, čeprav različni, delamo enost. Eni se tega zavedamo in počepnemo pred materjo zemljo, drugi želijo štrleti kot Tri Cine in se ne zavedajo svoje majhnosti.
Lepo bodi.
Bravo. Nisi manj. In pesem je - več.
LP, Lidija
Živijo , Lidija.
Staranje ne vidim samo kot bolezen, izgubo, jamranje, osamljenost ...
Je nekaj več, kot praviš ti.
Hvala za podčrtanko
Lepo bodi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: branka
- 19. 02. 2026 ob 11:11
- Prebrano 313 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 163.37