OČETOVA NJIVA (prednikom v spomin)
Po stezicah starih
hodi mož krepak:
"Že rastejo cvetlice!"
se veseli možak.
Speči zimski travnik
počasi se prebuja,
ob toplejših žarkih,
življenje spet ponuja.
Kmalu sem bo hodil,
na svoji njivi delal,
kot sleherni jo prednik,
pridno bo obdelal.
On ceni jo, spoštuje,
mu zemlja daje vse,
jo skŕbno obdeluje
a boleče je srce,
ko vidi svet zaraščen,
nekoč obdelan, lep;
zakaj tako brezbrižen,
do nje je danes svet?
Zemlja je svetinja,
Slovenec, ne pozabi,
brez nje ne preživimo,
spoštuj jo, ne zapravi!
Ko pomislim, da več kot polovica človeštva živi v mestih
in je odvisna od "zemlje", torej od tistih, ki jo
obdelujejo, ugotavljam, da meščani ne bi
preživeli, njim se zdi, da za
preživetje morajo le
plačati...
Pohvala pesnici in kmetu!
RA.j.
Hvala Svit, Črni kos, Rajko za vaše komentarje.
Lp Tolminka
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: tolminka
- 19. 02. 2026 ob 08:03
- Prebrano 124 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 72.59