6. Nikogaršnje
Zagledam se v gladino, v znane slike,
kjer zlivajo obrazov se odsevi,
današnji, jutrišnji, od včeraj, drevi,
neseni dalje s tokom, brez oblike,
kot v tistem potovanju svete reke,
da vračajo se kot telesa živa.
Nekje v izviru se obleka skriva,
morda v podobi kamna, trave, smreke.
Berač nekoč, zdaj bogatun postane,
se genij bebčku da in lajdri čednost,
pač brez spominov na pretekle rane.
Odvzeta je telesom tukaj vednost
izkušenj zbranih v duši, kamor kane
življenje vsako, zapleteno v enost.
Rajko, hvala
in nam dozdeven nič je vse
tako to menda gre
Lepo rasti :)
Tudi ta je top, zares! Super še za to Nikogaršnje, res dobro nadaljevanje ...
Sem si pravilno zamislila, da bo naslov morda v to smer :-).
Pozdrav in objem!
se genij bebčku da, ja tale verz mi je najbolj všeč in hecen,
lp
Ronja, spet hvala, da slediš, me zelo veseli.
Objem
pi
Matej :)
lahko bi bil bebec :)
lahko da je bil kdaj prej
lahko da še bo
ne vidi ne nazaj in ne naprej
to za življenje v smrt dano
za enkratno rabo
minljivo nam telo
Hvala za branje,
lpi
Iz prve osebe se razpne pesem skozi množino nikogaršnjega v enost. Odlično! Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Milan, res malce pozno, a od srca hvala.
lpi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 17. 02. 2026 ob 23:36
- Prebrano 239 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 158.35