Z desnim komolcem naslonjena na dotrajano balkonsko ograjo,

v roki skodelica z motivi gozdnih živali,

iz katere boža vonj po vroči kavi.

Zrem v daljavo,

v trenutku ne zaznam lepote,

ki se razpostira pred očmi.

Zgodnje jutro,

zrak, vlažen in svež,

nad travnikom poplesujejo meglice,

kmalu se bodo razblinile

in ponedeljek, se bo začel.

V vsem svojem hrupu, zmešnjavi, norosti.

Nov začetek tedna, za katerega že zdaj čakamo,

da se bo zaključil.

Travnik spi,

drevesa so še gola,

sramežljiva,

delujejo prizadeto, skoraj zlorabljeno.

Uboga drevesa,

kako lepo bo, ko boste odela nove srajce,

se ponosno pozibavala v vsej svoji gracioznosti,

in se ne boste več smilila nikomur.

Tako je tudi prav,

vi se ne želite smiliti.

Ponedeljek je, jaz pa čakam petek,

zima je, drevesa pa nestrpno čakajo pomlad.

Samo čakamo in čakamo.

Medtem minevamo.

Na čakalnem seznamu pa ostanejo drugi.

V vseh teh depresivnih mislih sem dočakala,

da se vroča kava v skodelici z motivi gozdnih živali shladi,

meglice razblinejo, petek pa še čakam.

Prav tako drevesa še čakajo pomlad,

in dotrajana ograja še zmeraj čaka svojo prenovljeno podobo.

Dinzli