nagajka
izgubljena je nekje v megli
odvrgel sem nagajko
naj pleše gola pred svetim
odpustil sem mojo dušo
jezi jo
da je konj
postavlja se pred njim
kot da je srce
stvar milosti
ali zoprvanja
nihče se ni dotikal zemlje
in hkrati
pisal pesmi
Moj blago popkojni stric, ki je živel v Bosni in je imel tudi konje,
ki jih je rad okrasil, predvsem ko je z vozom šel nas pobrat
iz žel. postaje in smo se na s senom podloženem vozu
peljali v Potkalinje...mi je nekoč rekel:
" Sinko, nikad ne tuci konje, oni če
povuči koliko mogu, samo
pucketaj sa bičem i
prigovaraj jim..."
hvala za odziv.
ja, Svit, tudi moja deda, sta oba še imela konje. tudi jezditi sem poskušal in končal precej klavrno.
lp, m
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
- 15. 02. 2026 ob 15:20
- Prebrano 131 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 58.56