
»Zakaj na babičinem grobu slišim
šum gorskega potoka in piš vetra?«
Zazre otrok se v materin obraz,
zarisal v resnost ga je pusti čas.
Otroka domišljija je prevzela,
preveč kot za življenje je še prav.
»Saj vidiš, le gomila tiho ždi,«
naposled reče, on pa še strmi
tja v smreko za nagrobnim kamnom,
morda jo vidi mati, a ne sliši
napeva, ki dotika se drhteče,
kot stare so dlani nekoč, ljubeče.
Premnogi se pokopljejo med stene,
le sužnjev takt udarja jim med vene.
Nekateri otroci v še zgodnjih letih opažajo pretekle slike,
ki se pričujočim zdijo le "bujna domišljija..."
a po mnogih pričevanjih vendar ne
gre le za to...
Res je, mnogokrat sem to doživela. Otroci še vidijo, a se z otroštvom mnogo izbriše. Naučijo se biti del ''normale''. Naučimo jih.
Drugače pa je pesem le nadaljevanje prejšnjih štirih.
Hvala, Svit,
lpi
Otroci se tudi pogovarjajo z angeli.
In ti si med njimi.
objem.
Irena, čudovito nam nalagaš rimane verze, ki tvorijo celoto.
Lp, Caki
Kako lepo! Oh, otroci, stalno jih poslušamo, a tolikokrat ne slišimo, smo preveč zaposleni sami s seboj. Pesem je tudi lep opomin nam mamicam! <3
Odlično!!! Zelo zanimivi in v nekakšnem logičnem sosledju so tudi naslovi. Me res radovednost daje kakšen bi lahko bil (če bo) naslednji.
Branka, o, ko bi le, bila dovolj dobra - kot človek. Ampak ne gre zmeraj :)
Kakšno peresce pa kdaj malo dvigne od tal. :)
Objemam te
Fiona, najlepša hvala, da slediš toku cikla, vesela sem tvojih dotikov.
Objem zate
pi
Caki, hvala, da jim slediš, verzom, ki se zlagajo v različne oblike rim.
lpi
Ananda, kajne, v suženjstvo ujeti preslišimo ne le otroške glasove, temveč glas narave, matere, ki nas poje, izpoje, pa (upam) spet rodi.
Hvala, da si se oglasila.
Objem
pi
Draga Ronja, pravzaprav sem mislila s to pesmijo zaključiti, a je prišla še ena, kar šepetala je, da hoče biti :)
Hvala ti in lp
pi
Čestitke k novemu sonetu zanimivega cikla ...
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!