Moja stara mama je preživela vojno.

O njej je molčala. Vem le za dogodek,

ko je v pobrateni deželi,

v kleti tuje hiše,

iskala koln.

Med pripovedovanjem so bila njena lica rožasta,

kot bi jih oblivala zarja.

Ko je ovdovela, je s starostjo postajala

vse bolj nevidna, njena koža pa prosojna.

V vezju modrih žil ji je zastajala kri.

Cevke so nabreknile v pleteže in se zgostile

kakor kupi spominov, ki jih čas naplavi na zadnji oviri

pred pozabo.

Morda pa so bili krvni vozli neke vrste zabojniki,

v katere skušaš shraniti ljubezen, ki je vzbrstela

sredi hrupa smrti, dokler je ob izteku neslišno

vase ne posrka prostranost vsemira.

Maša Šemrov