Sleherni strah,
rojeva preplah,
ki riše podobe:
da pridejo globe,
da bo zmanjkalo robe,
da bo že nekaj narobe...

In v takem preplahu,
utrjenem strahu,
se res mi zgodi:
da nekaj boli,
da kdo mi grozi,
da navček zvoni...

In rečem: Zares,
upravičen je stres,
ker vse je resnično:
Življenje krivično,
z družbo sebično,
ni zame pravično!

Tako se vrtim,
tako le trpim,
v krogu skrbi:
Življenje v megli,
pa pušča sledi.
Vse iz rok mi polzi...

In rečem: Zadosti,
je vseh teh norosti!
Ne bom se predala,
ne bom se več bala.
Zavestno izbrala
za vse bom le: Hvala!

Katarina Ambrož