kadar se ponovno rodim
iz smrti
raztreseni
po drobcih
ranljivega življenja
vlažnega vetra
in škripajočega mlina

prestopim prag
ki me spominja
na tista vrata
iz sveta savn
na katerih vedno
slišim globok glas
avtomobilskih motorjev

in če imam srečo
v ozadju
tudi kakšnega ptička
kako prepeva
ledeni reki življenja

kadar se ponovno rodim
tudi v svojem
najglobljem
granitnem bloku
vidim odtenek bele

ki me več ne spominja
na obrise tistega
najbolj skritega strahu
ki ga barvam
v odtenkih lastne črnine

ivan z