4. Naše
Še kdaj pa kdaj se stari panj oglaša,
in raskav klic gre med vesoljni prah,
mu potok izmed zidanja pritegne,
v nevidno pesem žubor mu odnaša.
Pripnem nemirne misli v gibki veter,
ostanek smreke slišim, ki pove:
»Ne morem te česati več z vejevjem.«
Ko potok hladni mi šumi tja v eter:
»Je slika kuštravke v vodah ostala,
še čutim majhne bose noge v sebi
in v desetletjih vseh popotovanj
povezanost se iz valov ni sprala.«
Zajamem v misih živo sled topline,
kjer vse je eno, večno je, ne mine.
Finona, hvala, vesela sem, da slediš tej zgodbi z več očmi.
Objem
pi
Hvala, Marija.
Preizkušam se v različnih pespektivah in različno postavljeno rimo.
Veseli me, da prebereš.
Objem
pi
Crni, najlepša hvala.
Kar daleč je moj način pisanja od tvojega, ki je močno in prinaša svež dih dobrega.
Lpi
Li :) saj so iz vreče, glava je nekaka torba Mary Poppins, le njena torba nikoli ni bila prazna. :)
Hvala
in bodi pesem še in še
lpi
Irena, krasen zaključek od krasnega začetka.
Lp, Caki
In cikel se kar še tako čudovito nadaljuje... Waw!!! (✿‿✿)
Čestitke k novemu sonetu iz cikla tudi iz moje strani,
lp, Ana
Caki, najlepša hvala za komentar in branje.
lpi
Ronja, hvala, da tečeš z reko naprej.
lpi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 12. 02. 2026 ob 10:19
- Prebrano 234 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 155.14