Mogoče še ni vse izgubljeno.

Mogoče nekje nekdo čaka dobre novice

in se ne zaveda, kako odvisen je od tega čakanja,

negotovost boli, ker ne veš, kaj še pride

pridejo nevihte,

pride strah,

in pride žalost

zavita v skrb in hinavske nasmehe,

in potem jim je mar, pravijo

bullshit - vsi skrbijo le zase in za svojo ri*

sprašujem se, če je vredno živeti,

vem več, kot bi smela

čutim več, kot bi si želela,

in težko je to spraviti v en kalup, 

ne gre,

ker vsako novo jutro

butne vame kot udarec v trebuh

ni treba, da se zavem,

da ni tu nikogar,

ob katerem bi se počutila varno,

še sama nase se ne morem zanesti,

ampak to ni več pomembno,

pride noč, pride nov dan,

vseeno mi je, 

za vse

ljudje so predvidljivi,

njihove besede glodajo moje srce

kot gosenica gloda list zelja

bolečina mi je tako domača - kot lasten žep,

ja - vse je izgubljeno

nikogar ni, ki bi čakal - na kogar koli,

na kar koli,

in ….

ni pričakovanj,

ni upanja,

in…..

tudi jaz ne čakam več.

Anabea