Iz čiste navade

vstanem ob šestih.

Čakam, da voda zavre, 

vmes pogoltnem par belih -

za grleno čakro. 

Na mizi so včerajšnje drobtine,

šop tulipanov. 

Tokrat so za razliko rdeče-rumeni.

Pomislim:

kako enostavno je biti roža.

Dajo te v zemljo, skrbijo zate,

tvoja edina naloga je, 

da rasteš. 

Namesto barvitih listov

imam zabuhle oči,

migreno, 

zmešnjavo v glavi,

luknjo v telesu. 

Iz te iste luknje se vije dim.

Na kresu izgorelih hrepenenj, 

zaplat praznine, 

odmerjenih bližin, 

razbitih ogledal

se zgodi, da pride 

kak mehurčkast dan,  

a povečini minevajo

brez sledi novih poganjkov. 

V naslednjem življenju bom roža.

V tem sem nekako pogorišče. 

Se razume, ognji dogorijo. 

Srca se spremenijo. 

Iz ekrana zasveti: 

danes ne morem, sestanki. 

Se razume, kljub vročini

moraš nositi kravato.

Tudi kasneje ne morem, 

ponovno zapiska. 

Se razume, vsaka vojska 

v nekem trenutku zavpije :

Umiiiiik!

Lok na struni poči. 

Ajdovakasa