Dekle in ptica
Nekega dne
je na njeno ramo
priletela ptica.
Bila je lahka.
Skoraj prosojna.
S krili iz stekla.
»Če boš lažja,«
ji je šepetala,
»boš lahko letela.«
Dekle ji je verjelo.
Ker je ptica govorila mirno.
Ker je obljubljala red.
Ker je vsakdan včasih
preveč obtežen,
preveč glasen,
preveč zahteven.
Ptica je štela drobtine.
Merila senco.
Učila jo je,
kako stisniti trebuh
in razširiti nasmeh.
»Vidiš?« je rekla ptica.
»Zdaj si močna.«
A krila so bila iz stekla.
Vsak zamah je rezal.
Vsak let je puščal praske
na notranji strani kože.
Dekle je postajalo tišje,
ptica pa glasnejša.
Dokler nekega dne
dekle ni opazilo,
da njene noge
ne stojijo več trdno.
Da je ptica roparica,
ki se hrani z njo.
Takrat je prvič vprašala:
»Kaj pa, če sem ustvarjena,
da stopam po tleh?«
»Kaj pa, če ni potrebno leteti?«
Odgnala je ptico.
Na njeni rami
je ostal prostor
za tople objeme.
Začela je jest.
Šla je v svet.
Živa.
(posvečeno Živi)
zelo lepo
krasna metaforika in sporočilnost
čestitke
lpi
Ko spustim ptico besede
iz kletke jezika nisem
več njen gospodar
Irena, tvoja pohvala mi veliko pomeni!
Svit, res je!
Lepa, se dotakne.
Močan opomin, obenem pa pozitivna odločitev, ki je pot iz zla.
Lp, Marija
.jpg "Nada")
Genialno napisano za vse, ki jih nekaj vodi v anoreksijo!
Pesem z (od)rešitvijo, dobro premišljene prispodobe, ki poglobijo pomen in osebno zgodbo naredijo univerzalno, čestitke,
lp, Ana
Ana, hvala! Sem vesela podčrtanke, ker sem kar nekaj časa pilila pesem ...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Ronja
- 11. 02. 2026 ob 15:12
- Prebrano 276 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 205.48