Ko tam sedi

in gleda v daljavo,

s spomini prepleteno

je obzorje,

pogostokrat sprehodi

se med njimi,

ki grejejo srce,

življenjsko mu okolje.

Njegova pot je 

dolga, že predolga,

nabirajo se

kot nabrala so se leta,

kdaj zagrenjen je,

drugič veder,

preteklost zanj

postaja vse bolj sveta.

Le kaj bi zdaj

brez vseh spominov,

tistih prijetnih,

lepih in manj lepih,

odstirajo dogodke mu,

mladostna leta,

kot biseri v ogrlici

so dragoceni. 

Ko svet se skrčil je

med štiri stene,

kar zunaj je

ni zanj več poglavitno,

kaj v srcu nosi,

kdo je še ob njem,

postaja z leti mu

najbolj pomembno.

tolminka