3. Njeno
Dekle sanjavo, kaj te žene v log,
kjer kakor nimfa z žoltim rožnim venčkom,
priklonjena nad bistrim si studenčkom,
kalužnic bereš, da blešče kot krona
in siješ z njimi tople barve v sence,
kjer streha so ti moje nizke veje,
ko se opoldne sonce vroče seje,
da spenja z žarki zemljo in nebo.
Na smolnih kapljah tvoje mlado lice
se pomnoži v odsevih kot v zrcalih,
strdim jih v jantarju, v zakladih malih,
za dneve, ko odpelje te korak.
Še ko od smreke bom le drobno seme,
sanjal ostanek tvoje bo objeme.
Draga Irena, sedaj sem prebrala vse tri sonete kot celoto
... navdušena sem, lepo delo, z vsebino, ki je simbioza, povezanost notranjega občutja s prispodobami v naravi.
Zelo lepo, objem,
Marija
.jpg "Nada")
Draga Marija, najlepša hvala za lep komentar.
Njeno videnje je solzavo kot se za smolnato smreko spodobi :)
Lpi
Tudi mene se je dotaknila Njena izpoved.
Lp Caki
Odličen sonet in zanimiv cikel nastaja ... čestitke,
lp, Ana
Iskreno občudujem! (✿‿✿)
Sem tudi jaz zdaj prebrala vse tri.
Mi žal zmanjkuje časa za sprotno branje, tako da marsikaj žal izpustim ...
Ana, najlepša hvala.
Izziv je bil poriv :)
lpi
Draga Ronja, najlepša hvala, tudi meni ne gre kot včasih, ko sem prebrala prav VSE. Se pa trudim, da večino, kadar le ni dni, ki mi tega ne dovolijo.
Čakam na tvoje nove stihe, zadnji so me povsem prevzeli.
Objem
pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 11. 02. 2026 ob 13:27
- Prebrano 259 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 100.93