Njene oči govorijo mu zgodbo,

besede napolnijo zrak.

Čuti v sebi,

ko laž jo zazebe,

od ure do ure,

vsak dan je enak.

Ve on, kako je,

ko ga posluša?

Ko gleda?

Ko sluti?

Resnica beži.

Ne išče več sreče,

ne tople besede,

zdaj ve

da boji se odpreti srce.

Objame za hip jo,

trenutek dovolj je,

in vse,

kar v njej je,

v njem spet zasije.

Sprašuje nenehno se,

dvomi,

premleva…

Pride kdaj dan,

ko ne bo mu vseeno?

Pride kdaj čas,

ki bo vrnil nasmeh?

Ve ne,

od kod prihaja,

upanje svetlo,

ki jo prevzame,

ko noč se spusti.

Sanje jo mirno

vrnejo k njemu,

in jutro nov dan

za oba prebudi.

Anabea