Prosim zadovolji me
Enajstega februarja
tisoč devetsto triinšestdeset
je v Londonu
gnezdila huda zima.
Temza je zmrznila,
sneg je naletaval,
nogometna liga
je bila ustavljena,
kar je za Angleže
huje kot toplo pivo.
Morda so prav te razmere
v studio Abbey Road
zaprle štiri mlade fante
s smešnimi frizurami,
kjer so v rekordnih trinajstih urah
posneli deset pesmi
za debitantski album
Please Please me.
Enemu izmed njih
je bilo ime John Lennon
in glede na nizke temperature
ni bilo presenečenje,
da je bil močno prehlajen.
Pri zadnji pesmi,
ki so jo zaradi
največ vpitja
namerno pustili za konec,
je slekel majico,
da bi lažje dihal.
Po koncu snemanja
naj bi povsem
izgubil glas
in rodila se je
glasna legenda.
Le dvajset minut
hoje stran,
je stala hiša,
kjer je bivala
izjemno disciplinirana pesnica,
v kateri so še odmevali
koraki očetove vojaške vzgoje.
Bila je mama,
ki je pisala dnevnik
in redno plačevala
položnice za plin.
Kljub zgodovinskemu mrazu
je tistega dne
odprla okno sobe
svojih otrok.
Namočila je brisače
in majice
ter zatesnila vrata
te iste sobe.
Da bi otroka
lažje dihala.
Nato je brez vpitja
vtaknila glavo
v plinsko pečico.
Ne zato,
da bi se pogrela.
Please please me.
Očetovi koraki
so nehali marširati.
In umrla je
tiha legenda.
Draga Sylvia Plath,
ko bi bila vsaj
tako neodgovorna
kot jaz
in pozabila
plačati tisto položnico.
Bravo Nejc, prevagne dotik in zasuk pesmi z učinkovitim zaključkom.
Lp Caki
Vrata se vedno zapirajo za prihodi in odhodi, tudi glede na to, kaj vse se skriva za okni. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Črni Kos
- 11. 02. 2026 ob 08:19
- Prebrano 286 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 219.45