Mraz reže do kosti,

 kot ostra britev,

seže do srca.

A v meni

 nekaj nežnega

tiho zašepeta.

Obda me toplina,

 mehka, nežna,

ki jo razume

le moja duša sama.

Pride dan,

ko se zavem,

da ni bilo zaman.

Solze so tokrat

našle svojo pot.

Prelile so se na papir,

bolečino spremenile v mir.

Hvaležna sem za vse dni,

 vse tiste hladne noči,

ko sem si končno

dovolila jokati.

Šele tako sem lahko

ponovno slišala svoj glas,

spoznala,

da po snežni odeji

zmorem hoditi tudi sama.

Nina Babič