Bil mlad sem kakor prva rosa,
jutro nad poljem je dišalo po travi,
ki je zapela, ko je prve trave roka objela.

Korak je lahek, noga skoraj bosa,
ptice se zbudijo brez vsake priprave v travi,
bil mlad sem kakor prva rosa.

Iz daljave oglasi se kosa,
zrak je čist in poln narave v travi,
ki je zapela, ko je prve trave roka objela.

Ob kamnu brus se ziblje in prenaša
ritem roke v kroge tihe v travi,
bil mlad sem kakor prva rosa.

Voda čez rezilo mirno se preliva, oglaša,
ostrina raste brez vsake prevare,
ki je zapela, ko je prve trave roka objela.

Spomin še danes k tistim jutrom zanaša,
kjer srce in roka sta bila ob travi –
bil mlad sem kakor prva rosa,
ki je zapela, ko je prve trave roka objela.

Tomaž Jevšenak