Če bi lahko,

bi ti misli odnesel v žep,

da bi ponoči spala brez teže sveta

in brez vprašanj, ki bolijo.

Če bi lahko,

bi tvoje skrbi prestavil nase,

jih nosil kot dežnik v neurju,

ti pa bi hodila suha, mirna, lahka.

Tvoje oči mi kradejo misli,

ne na glas, ampak tiho,

kot jutro, ki pride brez trkanja

in vse postavi na svoje mesto.

Vem, doma včasih boli,

vem, da tišina zna biti glasna,

zato bi bil jaz tisti zid,

ob katerega se nasloniš,

ko zmanjka moči.

Ne potrebujem biti tvoj junak,

dovolj mi je, da veš:

ko se svet zaplete,

imaš prostor, kjer si varna.

In če kdaj pozabiš,

kako mir diši —

ti ga bom držal v dlaneh,

dokler se ne spomniš.

Matjaz Maucec