ODSEV MLADOSTNE DIVJINE
Mladost ni minila, samo skrila se je,
ampak divjina ni v meni, bil sem v divjini,
v kateri ni ostalo ničesar - razen sledi.
Včasih se mi zdi, da je moj glas
odmev, ki se vrača
iz mojih spominov.
Ko se ustavim v tišini večera,
zaslišim korake, ki niso moji.
Kot da nekdanji jaz
še vedno hodi ob meni,
neviden, a vztrajen,
kot senca, ki ne izgine.
Včasih se vprašam,
ali sem jaz tisti odmev,
ali pa je odmev postal del mene.
Čas je pustil brazdo,
nežno, a neizbrisno
in v njej še vedno žari
nekdanja divjina.
Ko pogledam v zrcalo sanj,
vidim trenutek, ki se ni razblinil.
Ne kraj, ne prostor -
le svetlobo, ki je nekoč svetila v meni.
In čeprav je bolj bleda,
še vedno trepeta,
kot spomin, ki noče oditi.
Tudi mene se je pesem s svojim raziskovanjem notranjosti p. s. dotaknila, morda le tule:
...
Včasih se mi zdi, da je moj glas
je odmev, ki se vrača.
Morda je to glas iz mojih spominov.
...
Premisli in če želiš, popravi,
lp, Ana
Ana, vesel sem, da se te je moja pesem dotaknila. Hvala za predlog, ki sem ga sprejel. V mislih pa imam tudi drugačen popravek:
....
Včasih se mi zdi, da je moj glas
odmev, ki se vrača,
iz mojih spominov.
...
Vesel bom za mnenje.
Lp, Ramiz
Odličen predlog, le ena vejica (za vrača) je odveč,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Žiga Lev
- 09. 02. 2026 ob 14:25
- Prebrano 168 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 34.13