1. Moje
Med tihe smreke grem, kjer vzvalovi
nemirni veter veje v šepetanje,
ko tam potoček pesem vod šumi,
od kamnov v produ sliši se igranje.
Na mehko travo ležem, zrem v nebo,
ki boči se med krošnje zimzelene,
odliva z duše se, kar je slabo,
radóst in mir za ples sanjav odene.
Od daleč zdrsnem k svojim sestram, bratom,
kjer kot otrok sem našla otok zase,
zdaj od skrbi, tem zvestim črnim svatom,
spet sedem tja - v spomin, v nekdanje čase.
Čeprav pozidan je ta raj pred leti,
še v sebi slišim smrečje, potok peti.
Čestitke k sonetu, ki ohranja zdaj pozidan prostor še vedno tak, kot je bil nekdaj in kamor se lahko s pesmijo zatečeš ...
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 09. 02. 2026 ob 13:26
- Prebrano 248 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 162.94